Kristjani in družba

Skrb vzbujajoča kriza družine (4)

Skrb vzbujajoča kriza družine (4)

Družina nekoč in danes

Poglejmo še s sociologom Robertom Volpijem, kakšne so osnovne razlike med tradicionalno in sodobno družino: “Model tradicionalne družine temelji na medsebojni odgovornosti in spodbujanju le-te. Novi model pa po drugi strani temelji na čustvenosti – ljubezen kot čustvo in nič več kot to. Na prvi pogled se to zdi naprednejši, sodobnejši pogled, vendar pa je v resnici to veliko bolj krhka ideja, ki ima tudi negativne družbene posledice”. Če se ozremo naokrog, lahko vidimo, kako dolgo trajajo takšne zveze, ki nimajo globljih temeljev, temveč samo čustva. Trajajo, dokler so čustva, dokler so močna, dokler je “kemija”, “feeling” – ko tega ni več, ni več odnosa, “zadeva” umre. Da bi še kdaj kdo kaj potrpel, trpel, prenašal, nosil križ? Kje pa! Pa tudi odgovornost je izginila z našega obzorja, z odgovornostjo so seveda šle rakom žvižgat tudi dolžnosti. Kjer odnos temelji le na midva, brez globljega in človeka presegajočega temelja tega odnosa, kmalu tisti “midva” izgine, ostane le še “jaz”. Če je le še “jaz”, potem sem sam najpomembnejši na tem svetu, ne odgovarjam nikomur in za nič, ker sčasoma še zase nisem več odgovoren, ni več dolžnosti, temveč le še moje pravice, ki jih drugi ne samo imajo dolžnost, temveč jih morajo spoštovati, sicer jih sodno preganjam. Takšni so postali ti naši odnosi in je prav žalostno, kaj nastane, ko preminejo čustva, kemija in feeling – kdo bo koga. Sadovi teh odnosov, otroci, ki jih seveda ni več veliko, so pa še vedno, so velike žrtve, a hkrati za vzgojitelje neobvladljivi in ure z njimi so bojno polje. Volpi razlaga podobno kot mi razliko med obema modeloma družine: “Družba, ki sloni na medsebojnih vezeh z najvišjo mero odgovornosti in z močno institucionaliziranostjo, je nedvomno bolj trdna, povezana in solidarna družba od tiste, ki temelji na odnosih z nizko mero odgovornosti in z nično mero institucionaliziranosti”. Kot rečeno, vsakdanje življenje potrjuje te besede toskanskega strokovnjaka, a nam te reči ne dajo kaj dosti misliti, ali pa se nočemo spopasti – tako in drugače – s tem. Ko vzgojitelji zahtevamo nekaj reda, nekaj truda pri izpolnjevanju dolžnosti in nekaj znanja, smo prestrogi in pretrdi, starši pa seveda želijo danes le še “pomagati” svojim otrokom, zato jim popuščajo. Slika, ki smo jo dali zraven, je zgovorna, kaže nam na prelaganje odgovornosti za slabe posledice, namesto prevzemanja odgovornosti, ki je veljalo včasih. Če pa nadaljujemo, potem je treba reči še nekaj v tej smeri – povečanje nasilja, tudi domačega, ki je značilnost zmedenih in, po Zygmuntu Baumanu, tekočih družb, kakršna je naša, ne pa tradicionalnega okolja, kjer so bile jasne vloge, naloge in odgovornosti, ker so bile tudi jasne avtoritete in položaji. Tako se na koncu vrnemo k začetni težavi, saj se Volpi na koncu ozre še na cerkvene poroke v Italiji, a številka tudi v Sloveniji in drugod ni boljša. V Italiji je dandanes na leto kakih 110.000 cerkvenih porok, leta 1964 pa jih je bilo 420.000, a danes je skoraj 61 milijonov prebivalcev, takrat pa skoraj deset milijonov manj, s tem da število cerkvenih porok nezadržno pada, saj jih je vsako leto kakih 10 tisoč manj. “Če bo ta težnja trajala, bodo cerkvene poroke postale le še vzorčni dejavnik. Glede družine je Cerkev izgubila kulturno bitko z laično družbo”. Te kulturne bitke pa seveda Cerkev ni izgubila le na družinskem področju, temveč vsepovsod, tako da v bistvu nima več nobenega družbenega vpliva. Tega zagotovo ne bo pridobila nazaj, če bo trobila v isti rog s svetom in bo govorila, kako so družina prav vse možne skupnosti, ki jih ljudje danes osnujemo, saj so v resnici to le simulakri tradicionalne družine, ki je zarisana v naši globini in si je v resnici vsi želimo. Tradicionalna družina je tista, ki je osnovana na zakonski zvezi moškega in ženske, če je vsaj eden krščen, pa mora biti ta zakonska zveza cerkvena. Vse druge zveze bi rade bile družina, a družina niso, več pravic in privilegijev, kot jim dajemo, bolj spodjedamo tla pod nogami pravi družini. Tudi v Cerkvi so se začele širiti trditve, v smislu: “Vse je družina”. Kdo je že tisti, ki človeka prepričuje, da je tudi laž resnica in da je tudi zlo dobro? Takšne vrste trditve so zato s strani cerkvenih mož ne le neodgovorne, ampak v luči povedanega še več kot to. Treba je ljubiti, ceniti in spoštovati tradicionalno družino, ki je za nas lahko edina prava. Kdor pa ljubi tradicionalno družino, veruje – ker je ostala le še vera -, da se bo nekega dne spet pobrala, da bo vstala iz pepela. Sploh kristjani, ki verujemo v Kristusa, verujemo tudi v moč, da obuja mrtve, zato lahko od mrtvih obudi tudi družino, ki sta jo sekularizem in relativizem, kakor še drugi strupi, spremenili v truplo.
/ konec
Andrej Vončina

19.02.2015

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!