Skozi magično pripoved in pop kulturo oživitev davnih in sodobnih mitov
Trst / O predstavah Tango Macondo s Paolom Fresujem in Casanova Reda Canziana
V sezoni tržaškega gledališča Rossetti je zelo bogata bera muzikalov in glasbenih predstav, od Rocky Horror Show do Sedem nevest za sedem bratov, od Cristicchijevega Skladišča 18 do odrasle pravljice Pretty Woman, od razgaljive “puščavske kraljice” Priscille do zimzelenega Čarovnika iz Oza, aprila pa se obeta We will Rock You v znamenju Queenov …
Poleg tega je bilo tudi kar nekaj odmevnih, hibridnih del, pri katerih se ne loči prav meja med glasbo in teatrom, kot na primer pri absolutnem spektaklu Monija Ovadie Oylem Goylem ali prekrasnem Tangu Macondu, lepljenki mita in resničnega med Sardinijo in Argentino, ki jo je režiser Giorgio Gallione uprizoril po motivih romana sardinskega pisatelja Salvatoreja Niffoija Il venditore di metafore. Prodajalec metafor je podnaslov glasbeno-dramaturškega posega, v katerem imata glavno besedo odrska glasba in trobenta karizmatičnega sardinskega jazzista Paola Fresuja, ki smo ga v Rossettiju pred leti občudovali v biografski drami, posvečeni velikemu ameriškemu otožnemu trobentaču Chetu Bakerju, ki je v šestdesetih živel tudi v Italiji. Pred tem je bil Fresu tudi na uspešnem gostovanju z igralko Lello Costo v SSG-ju, ko ga je vodil Marko Sosič.
V začetku marca smo bili priča še “sold out” dvodnevnici novega italijanskega muzikala Casanova Opera Pop, ki ga je uglasbil in produciral Red Canzian, basist in glas italijanskega pop benda Pooh. Netradicionalno, pisano in stoodstotno navdušeno občinstvo iz vse dežele je do zadnjega sedeža napolnilo in z aplavzi dobesedno zasulo veliko dvorano Rossettija.
V nekakšnem doživljajskem kontrapunktu sem se lahko v dveh zaporednih večerih prestavil iz fantazijske in angažirane štimunge igralcev, plesalcev, pevcev in raziskovalcev sardinskega narodnega blaga, starodavnih bajk in pripovedi, sugestivnih pesmi in ritmov, arhaičnih in grozovitih pustnih mask, nekakšne razvpite in dinamične sardinske commedie dell’arte, iz resnične dežele Barbagie in kraja Mamoiada – s skokom čez lužo, po nevarni plovbi čez Atlantik, ki obuja današnje odisejade migrantov po Sredozemlju – v legendarni Macondo, ki ga opevajo veliki južnoameriški magični in metafizični pisci Márquez, Borges in Cortázar.
Primitivne sardinske predlatinske melodije, ki jih je tako vzljubil Pavle Merkù pri svojih poletnih etnografsko-zborovskih gostovanjih na starem otoku, so se edinstveno spajale s strastnimi akordi tanga, ki so jih podajali sardinske “male orgle” Pierpaola Vacce, bandoneon Danieleja di Bonaventure in magične Fresujeve trobente. Od nastopajočih omenimo vsaj trojico protagonistov: Ugo Dighero, Metaforu ali “prodajalec metafor”, se pravi legend in pripovedi (znan po svoji komični interpretaciji v televizijski uspešnici Un medico in famiglia), Rosanna Naddeo kot pevka in Metaforujeva zaročenka Azelina Bisocciu ter Paolo Li Volsi. Navzoča je bila kot posebna gostja Fresujeva prijateljica, tržiška pevka Elisa.
Trevižan Red Canzian je uporabil zgodbo mlajšega, “frikovskega” italijanskega pisatelja Mattea Strukula, ki je zaslovel z zgodovinskimi romani, od štirih, posvečenih Medičejcem, do vampirskih in gotskih stripov, od romanesknega življenjepisa o Michelangelu do uspešnice Giacomo Casanova, La sonata dei cuori infranti (Sonata o razbolelih srcih). 35-letni pustolovec, serijski ljubimec in osvajalec, rodoljub, se leta 1755 vrne z dunajskega izgnanstva v rodne Benetke. Nadarjeni pevec Gian Mario Schiaretti (Evita, Notredamski zvonar, Moulin Rouge) se takoj zaplete v duet s krčmarico Roso (Rosita Denti), a kaj kmalu se usodno zaljubi v lepotico Francesco Erizzo (briljantna, tudi televizijska igralka Angelica Cinquantini). Strukul seveda ni Fellini, zato ob ljubezenskih in burkaških prizorih ustaljeno preigrava spletke izprijenih Inkvizitorja (gipeto) in grofice Von Steinberg (Manuela Zanier), nesrečni konec njune žrtve, Giacomove ljubljenke in zaupnice Gretchen (Alice Grasso), dvoboje, prijateljstva, pobeg iz zloglasnih zaporov Piombi, politične manevre Avstrijcev proti Serenissimi …
Saj zgodovinska verodostojnost zgodbe ni niti tako pomembna. Priča smo pač pop konceptu postavitve s sicer formalno strukturo opere all’italiana, a njen adut je navsezadnje dejstvo, da se oboževalci Pooh in Canziana zabavajo. Slednji ni ne Kurt Weil ne Andrew Lloyd Webber, niti nima te ambicije. Ob vrhuncu dolge in vsestranske kariere si je domislil svojevrstni poklon beneškemu absolutnemu mitu, čustven in tudi s kančkom ironije. Poenostavljeno branje in aktualizacijo mita o Casanovi kot neproblematičnem Don Juanu gotovo poplačajo bogata mizanscena, ki predvideva 30 sprememb prizorišč scenografa Massima Checchetta, s sugestivnimi fotokulisami zgodovinskih posnetkov Benetk v visoki ločljivosti, opravljenih med pandemijo, kar 120 živopisanih kostimov Desirèe Costanzo, 35 izvirnih pesmi, ki jih je spesnil Miki Porru in aranžiral Phil Mer, živahne koreografije Roberta Carrozzina in Martine Nadalini, vse to usklajeno z učinkovito režijo Emanueleja Gambe. Najlepši dokaz je bilo dolgo, stoječe ploskanje ob sklepu vsej ekipi igralcev, pevcev, plesalcev in drugih angažiranih mojstrov, še posebej Redu Canzianu in ženi Beatrix Niederwieser kot producentoma predstave, hčeri Chiari Canzian kot asistentki režije in ženinemu sinu Philippu Mersu (omenjenemu Philu Meru).
