Skozi imena, skozi intimne zgodbe posameznikov

Piše: Katja Ferletič

Kulturni dom Predstavitev slovenskega prevoda knjige Luciana Patata

Strokovna znanstvena monografija I treni per i lager – La deportazione dal carcere di Gorizia (1943-1945) goriškega zgodovinarja Luciana Patata, ki govori o deportacijah na tisoče Goričanov v nemška taborišča, je letos izšla v slovenskem prevodu z naslovom Vlaki za koncentracijska taborišča – Deportacije iz goriškega zapora (1943-1945). Publikacijo so krstno predstavili v sredo, 31. januarja, v Kulturnem domu. Delo sta s skupnim naporom prevedla publicist Igor Tuta iz Trsta in sociologinja prof. Pia Lešnik iz Ljubljane. Pri izdaji slovenskega prevoda so sodelovali tudi goriška novinarja Marko Marinčič in Andrea Bellavite, oblikovalec Silvan Bevčar, slavist Zoltan Jan ter kulturna zadruga Maja iz Gorice.

Knjiga podrobno obravnava deportacije zapornikov iz goriškega zapora v Nemčijo v dvajsetih mesecih nemške okupacije mesta (september 1943 – april 1945). V tistem času so Nemci aretirali in v goriški zapor zaprli nad 7000 ljudi. Od teh so 3085 deportirali v Nemčijo: 1900 so jih poslali v koncentracijska taborišča, 1200 na prisilno delo. Med njimi je bilo tudi 27 članov goriške judovske skupnosti, prevladovali pa so Slovenci (70 %), saj je večina deportirancev prihajala iz slovenskih, današnjih zamejskih občin in iz celotne severnoprimorske regije od Bovca do goriškega Krasa, torej iz krajev, ki so takrat bili del goriške pokrajine.

Predsednik Kulturnega doma Igor Komel se je v uvodnem pozdravu prisrčno zahvalil sodelavcem in pokroviteljem, ki so na različne načine prispevali k nastanku slovenskega prevoda knjige. Luciano Patat je množičnemu občinstvu razložil, da je prevod izjemno pomemben tudi za ljudi, ki ne poznajo italijanskega jezika, a so vsekakor del zgodovine goriškega ozemlja, morda tudi potomci deportirancev iz goriškega zapora, “gre za ponovno odkritje majhnega dela zgodovine lastne družine”. Izpostavil je težave, s katerimi sta se prevajalca soočala, ko sta poitalijančena imena oseb in krajev ponovno spreminjala v slovenski izvirnik, v zadnjem delu knjige so namreč nanizani biografski podatki 3085 interniranih (osebni podatki, dan aretacije in deportacije, ciljno koncentracijsko taborišče, premestitve, datum smrti oz. vrnitve domov). Patat je svoje delo osnoval na zaporniških registrih in drugi natančni zgodovinski dokumentaciji – v golih podatkih vsakega od aretiranih domačinov pa lahko razberemo velike življenjske tragedije. Glede prevodov poitalijančenih lastnih imen v slovenščino je avtor dejal, da gre za “dejanje, ki vrača žrtvam dostojanstvo in odpravlja krivico, ki jo je slovansko prebivalstvo, Slovenci in Hrvati, na Goriškem trpelo že od izdaje zakona iz leta 1928, ki je prepovedoval dajanje slovenskih imen novorojenčkom”.

Na predstavitvi je Igor Tuta navzoče opozoril, da je bilo v času nemške okupacije v goriški pokrajini 55 občin, od teh jih je bilo 40 slovenskega značaja. Na tem območju so nacistične oblasti skoraj dnevno izvajale racije in prečesavanje terena. Prihajali so tudi v najbolj zakotne slovenske vasi in zaselke, pregledovali hišo za hišo in včasih na podlagi fašističnih seznamov “nevarnih” domačinov izbirali nedolžne mlajše moške in ženske ter fante in dekleta. Vozili so jih v goriški zapor, kjer so jih vpisali v registre z njihovimi poitalijančenimi imeni in priimki. “O vsem so v zaporu odločali Nemci, Italijani pa so jim pomagali,” je dejal Tuta, ki je tudi razložil, kako je knjiga sestavljena: “Patatova knjiga je zgrajena na ljudeh, od katerih je vsak poimensko napisan.” V prvem delu avtor prikaže, kako je prišel do registrov v kleteh zapora in kako se je lotil dela – tri leta je zbiral material in pisal. V knjigi prinaša tudi nekatera pričevanja preživelih, mesečna poročila o glavnih policijskih operacijah in govori o transportih, obdela tragično zgodbo vlakovnih kompozicij za Nemčijo. Opiše tudi streljanje obsojencev, talcev in partizanov za obzidjem Goriškega gradu in na drugih mestnih lokacijah.

Najobsežnejše poglavje v knjigi je zadnje. V njem so nanizani biografski podatki interniranih, prisilnih delavcev in ustreljenih. Za to poglavje je v največji meri poskrbela sociologinja Pia Lešnik, ki je priznala, da se je ob prevajanju tega seznama srečala z marsikatero težavo: “Bilo je vse prej kot lahko in vse prej kot suhoparno delo!” Navzočim je spregovorila o kriterijih, ki se jih je držala pri prevajanju toponimov in osebnih lastnih imen, pri tem je navedla tudi nekatere primere. O teh imenih je govorila občuteno, kot o ljudeh, o tragičnih življenjskih zgodbah, ki jih morajo spoznati še posebno mlajše generacije, “naša odgovornost je, da jim to predamo”. Avtorica je navedla vire, predvsem spletne, na katere se je pri svojem delu oprla. Spregovorila je tudi o raziskovanju na terenu, ki ga je opravila s pomočjo Andree Bellavite.

“Ko se prebijaš skozi imena, se prebijaš skozi intimne zgodbe posameznikov, družin, vasi in zaselkov, tudi posameznih hiš,” je dejala. Branje te knjige, pričevanj, dokumentov, seznama imen ljudi človeka prav gotovo ne pusti hladnega, ravnodušnega, nasprotno, je čustveno nabito branje, čeprav gre za preproste, gole podatke. Skozi podoživljanje, oživljanje teh zgodb se v bralcu obujajo čustva, ki prav gotovo niso lepa, so pa iskrena. 

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme