Sinteze Primoža Sturmana

Novost na knjižni polici

Pred dvema letoma je zagledalo beli dan prvo literarno delo v knjižni obliki Primoža Sturmana, profesorja na Humanističnem in družbeno-ekonomskem liceju Antona Slomška v Trstu, ki je po študijski izobrazbi zgodovinar, a se od nekdaj posveča pisanju. Tudi za naš tednik je prispeval marsikateri tehten zapis v izbrušenem jeziku. Zdaj pa je izšla druga zbirka njegove kratke proze, literarne zvrsti, ki mu je očitno zelo blizu.  Kaj se skriva pod naslovom Sinteze, bo bralcem vsaj delno razkrila poglobljena spremna beseda, ki jo je kot uvod z naslovom Pod mikroskopom v knjigo napisal David Bandelj, tudi sam tesno zavezan književni umetnosti. Gotovo bo bralca radovednost gnala k temu, da bo segel po Sturmanovih Sintezah, ki so, kot pravi Bandelj, nadgradnja njegovega knjižnega prvenca Gorica je naša.

Druga zbirka kratke proze tržaškega ustvarjalca Primoža Sturmana prihaja med bralce kot nadgradnja prvenca Gorica je naša (2018), v katerem je avtor že nakazal pot, ki jo namerava kot pisec ubrati. Zavezanost kratki prozi, ki pa ni merodajna, je še vedno privilegirana Sturmanova izbira, le da se tokrat njegov pisateljski slog oprijema nekoliko drugačnih kontekstov, ki močno vplivajo tudi na razumevanje posameznih zgodb.

V istovetnem continuumu s prejšnjo zbirko gre tu posebej poudariti široko paleto nabora okolij, v katera avtor sega, zato da bi predstavljal čim bolj pisano fiziognomijo usod in protagonistov, ki izrisujejo prodorno opazovališče, iz katerega se Sturmanovi pripovedovalci lotevajo svojih pripovedi – zaradi sintetične narave so bolj podobne analizam kot zgodbam. In prav zaradi tega, ker pripovedni postopki ne odvzemajo zgodbam nikakršnih dogajalnih čarov, je njihova trenutnost najbolj značilna danost, ki jo prinaša ta zbirka. Pazljivost do zgoščenega izraza, ki jo opredeljuje, kaže tudi odmik od varnega območja proznega toka pripovedi. Njen naslov napeljuje na sintetičnost, kar je sinonim za gostoto, in res se v tej zbirki najdejo zgodbe, ki bralca pustijo več časa v napetem območju pričakovanja in ga pogosto niti ne razrešijo. Ta stilna izbira postavlja zgodbe v območje nekega tenkočutnega lirizma, ki je rahlo zaznaven in nevpadljiv, skorajda zadržan. Pa ne, ker bi preveč motil celoto posamezne zgodbe, ampak ker noče biti imperativni trenutek, ki bi posamezno zgodbo zaznamoval.

Značilnost Sturmanovega pisanja je tokrat bolj jasna, gre za načelno antikronološkost zgodovinskih resničnosti, ki jih ubeseduje, in ektopično razsežnost njegovih sicer jasno označenih topografij. Čeprav mu je v navdih domači Kras in širok pojem obmejnosti, kjer se kot pisec in ustvarjalec giblje, je v zgodbah to prevedljivo v razsežnost univerzalnosti, tudi takrat, ko posamezne zgodbe res jemljejo v poštev evropsko ali svetovno širino in so postavljene izven “domačega” okolja. Pravzaprav vse zgodbe na nek način sintetitizirajo avtorjevo intenco, da bi povezal v enovito celoto mozaik območij refleksije o sebi, družbi in svetu, in so zato sintetične, a tem močneje povezane med seboj na globinski ravni izraza.

Sturmanov jezik, ki je polifon in široko zajema vse registre, kaže na spoštljiv odnos, ki ga avtor ima do medija svojega ustvarjanja, in zaznavati je tudi željo, da bi v tako hitrih prebliskih Sturmanov pripovedovalec rad povedal le to, kar je potrebno, in ničesar več. Natančna sposobnost motrenja, ki jo njegov prozni jaz – pa naj bo to personalni ali vsevedni – izkazuje, je v tem smislu tudi gonilna sila posameznih pripovedi, ki jih bralec ne bo mogel prebirati na dušek, kljub njihovi dolžini. Gre za tehniko, ki je podobna opazovanju pod mikroskopom, kjer so detajli povečani, kjer so skrivnosti razvozlane in kjer je zaradi takega napora vid opazovalca utrujen.

Temeljno vprašanje, ki pa nam ga te zgodbe postavljajo, je tudi ključ za njihovo branje: kdo je najbolj realni opazovalec? Je to avtor? S(m)o to bralci? Ali so posamezni protagonisti zgodb le posnetek našega načina opazovanja?

Mikroskopsko branje, ki nam ga ponuja Sturman, nam odgovora seveda ne bo dalo. Lahko pa nas pripravi na bolj odgovorno opazovanje tega, kar smo in kako se odzivamo na bivanje v vseh njegovih razsežnostih.

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme