Bodi človek

Si upamo priznati, kdo smo?

Si upamo priznati, kdo smo?

Piše Bogdan Vidmar / Smo še pripravljeni povedati resnico?

Svet sploh še potrebuje Kristusa? Smo kristjani na svetu sploh potrebni? Kakšna je sploh razlika, ali je kdo kristjan ali pa pogan? Kaj Cerkev sploh še lahko da svetu? Mar ni svet sam po sebi dober in ne potrebuje Odrešenika? Bo do raja pripeljal sam zgodovinski razvoj, t. i. kozmična evolucija? So zakramenti kot znamenja in inštrument Božjega delovanja v svetu sploh potrebni? Mar Bog ne more odpuščati grehov tudi brez spovedi in bolniškega maziljenja? Mar res potrebujemo evharistijo, da se Jezus združi z nami? Kaj zakrament sv. zakona doda ljubezni med ženinom in nevesto? Je še smiselno govoriti o grehu in možnosti večnega pogubljenja, če je vsak človek po naravi dober in niti greh tega ne more preklicati? Je Bog dolžan vse odrešiti in nas neprestano zasipati s svojo preobilno milostjo? Preverjamo svojo vest ob dekalogu in evangeliju ali ob svojih subjektivnih mnenjih?
Navedena vprašanja seveda pridejo v poštev za verujoče kristjane; za tiste, ki menijo, da Boga ni, so seveda “brez-vezna”.
Kako pravilno razložiti, da smo kristjani sol zemlje, ki jo je le za ščepec, a da okus celi skledi hrane; le majhna lučka, ki razsvetli velik temen prostor; le malo kvasa, ki prekvasi vse testo? Ali to pomeni, da t. i. nova evangelizacija sploh ni potrebna? Nimamo več naročila, ki nam ga je dal Jezus: “Pojdite po vsem svetu, naredite vse narode za moje učence, oznanjajte evangelij vsemu stvarstvu, učite, krščujte v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha” (Prim. Mt 28,19; Mr 16,15). Kakšno je naše poslanstvo? Je res dovolj, da se sami zase trudimo biti dobri? Lahko odnos z Bogom enačimo z nekakšno kvazi moralo? O morali in etiki govori tudi marksizem, konfucianizem … Etika sama po sebi še ne zagotavlja transcendence, presežnega, Boga, odrešenja. Bomo rešeni, ker imamo “čisto srce”?
Drugo vprašanje je: koliko je naše srce zares “čisto”, če smo zaprti za odnose z Bogom in bližnjimi ter nas skupne stvari sploh ne zanimajo? Dopustili smo, da je naša družba umazana, pokvarjena, hudobna, zlobna. Smo res čisti in brezmadežni, če to dopuščamo? Lahko prejmemo zakramentalno odvezo grehov, če živimo v stanju greha, se prav nič ne kesamo in si prav nič ne prizadevamo za spreobrnjenje? Za svoje opustitve, za odsotnost poznavanja in uveljavljanja družbenega nauka Cerkve že plačujemo kazen in drznem si trditi, da mnoge, predvsem pa najbolj odgovorne, na ta račun čakajo mukotrpne vice.
“In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila” (Prim. Jn 8,32). Govorimo vedno resnico, se zavzemamo zanjo tudi, ko to za nas ni prijetno in ugodno, ali pa smo se navadili sklepati kompromise? Oznanjamo Kristusa ali svoje narcisoidne interpretacije Kristusa, ki so od resničnega Kristusa lahko zelo oddaljene? O Jezusu govorijo tudi Jehove priče, a zanje je Jezus zgolj človek. Za Rudolfa Steinerja je Kristus na različnih nivojih, zgolj šifra za nekakšna duhovna stanja človeka … Smo prepričani, da je naše pojmovanje Kristusa povsem v skladu z Njim samim, ki je Pot, Resnica in Življenje? Smo še kristjani ali pa smo že zapadli v herezijo? Apostol Pavel je zapisal: “Toda tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, kakor smo vam ga mi oznanili, naj bo preklet”! (Prim. Gal, 8). (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

04.04.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!