Šestdesetletna priljubljena tradicija
Mačkolje / Praznik češenj sklenili s kulturnim programom
V Mačkoljah je bilo praznično vse do nedelje, 4. junija, saj so člani tamkajšnjega prosvetnega društva letošnji jubilejni 60. Praznik češenj bogato obeležili. Vse se je pričelo že v nedeljo, 21. maja, ko so odprli fotografsko razstavo Utrinki in obrazi praznika. S pobudo se je v Mačkoljah tudi uradno začelo jubilejno praznovanje, ki je 26., 27. in 28. maja privabilo množico ljudi na “Metežico”. Domačini in gostje s širše okolice so uživali na priljubljenem prazniku ob lepem vremenu, glasbi, sproščenem klepetu, češnjah in drugih dobrotah. Praznovanje se je sklenilo s posebnim kulturnim popoldnevom v nedeljo, 4. junija.
Na prizorišču so se zbrali številni domačini in gostje, med katerimi so bili tudi deželni svetnik SSk Marko Pisani, podpredsednica SSO za tržaško pokrajino Marija Brecelj, zastopnik Slovenske prosvete Igor Svab, predsednik SSk Peter Močnik in g. Žarko Škerlj. Za glasbeni pozdrav je poskrbel domači MePZ Mačkolje, ki je pod vodstvom Mateja Lazarja zapel ljudske Dober večer, Kje so tiste stezice, V okolici tržaški in Ljubim te, Slovenija (na harmoniki jih je spremljala Marina Sturman). Prisotne je na kratko nagovoril predsednik SPD Mačkolje Robert Tul, ki je dejal, da so Mačkoljani s praznikom in številnimi pobudami pokazali, kdo so in kaj zmorejo. Predsednik se je tudi spomnil vseh tistih sodelavcev in sovaščanov, ki so bili pobudniki prvega praznika in jih zdaj ni več med njimi. Seznam le-teh in tudi tistih še živečih, ki so praznik prvič organizirali, je prebral odbornik društva Niko Tul. Pri društvu so si zamislili, da bi za to priložnost zbrali nekaj misli o prvem prazniku in spominov nanj, in nekatere je odbornik tudi prebral. Spomnili so se na domač in preprost vaški praznik, ki je zaživel na travniku, ki ga je dala na razpolago v neposredni bližini živeča družina Tul, pa tudi, kako so nabirali češnje in jih prodajali, kako so none pekle kruh, kako so organizirali srečelov, ples, petje in prijetno druženje.
Pred mikrofon je nato stopila slavnostna govornica prof. Fulvia Premolin, ki je poudarila, kako praznik nudi vsakoletno sprostitev v domačem, slovenskem okolju in kako so prireditve Praznika češenj sočasno družabne in vzgojne. Mačkoljane je pohvalila za organizacijo, trud in energijo, ki jo vlagajo v to pobudo. Tako danes kot tudi na razstavljenih fotografijah lahko opazimo zadoščenje in ponos na obrazih domačinov. “Brez priznavanja truda bi težko gledali naprej v nova obzorja,” je dejala prof. Premolin in dodala, da je vaška tradicija postala del skupne dediščine, ki se vpisuje v naše gene in nas oblikuje ter vodi in opozarja, “da smo to, kar smo, in da smo”. Praznik daje tudi pomemben poudarek slovenstvu in nas opominja, da smo dolžni naše narodne vrednote ohranjati in uveljavljati, da ne bomo te dediščine izgubili in zavrgli truda naših prednikov, je ob koncu spomnila govornica ter sklenila z voščilom: “Naj živi Praznik češenj!”
Sledil je bogat vokalno-instrumentalni program, ki ga je sooblikovala priznana skupina Ano ur’co al’ pej dvej, ki je prvič nastopala na tem prizorišču. Skupina, tokrat v zasedbi vokalnega kvarteta, ki so ga sestavljali Igor Košuta, Vladimir Čadež, Marta in Nadia Fabris, ter instrumentalnega tria, ki so ga oblikovali Aleksander Ipavec, Igor Starc in Aleksander Paunovič, je letos praznovala 25-letnico ustanovitve.
Ob glasbi in veselem druženju po proslavi smo se za naš tednik pogovorili tudi z nekaterimi domačinkami, ki so bile že na prvem prazniku. Anica Smotlak nam je povedala, kako je bila Metežica takrat le velik travnik in koliko dela je bilo treba za pripravo prizorišča. Spomnila se je na privezano češnjo, okoli katere so se dekleta družila, pogovarjala in igrala. Adriana Tul je povedala, kako so morale tiste dni biti lepše oblečene in kako so obleke, podobne narodnim nošam, pripravljali v družinskem krogu. G. Janežič jo je tudi vedno izbral za napovedovalko in za to se je vedno čutila počaščeno. Blagajna je bila le majhna pravokotna miza z dvema predaloma, nam je povedala Romilda Smotlak in razkrila, da se je na Prazniku češenj rodila tudi ljubezen, saj je prav pri blagajni spoznala bodočega moža. Današnjega odra ni bilo, na dvignjenem delu travnika je bil “naravni oder”, pa nam je dejala Celestina Smotlak, ki je takrat na prazniku večkrat pela. Lepi in pristni spomini torej. Čas teče in generacije se menjujejo, a tudi mladi v Mačkoljah kažejo veliko angažiranost in navezanost na praznik. Tako bodo (upamo še dolgo let) na Metežici še naprej nastajali novi in lepi življenjski spomini … zato tudi mi zaželimo, naj še naprej živi Praznik češenj!