Intervju

Sem velik zagovornik medgeneracijskega dialoga

Sem velik zagovornik medgeneracijskega dialoga

Piše Matevž Čotar: POGOVOR / Prof. Maja Lapornik

Eden velikih izzivov naše šole je brez dvoma ohranjati in zagotavljati kvaliteto. O tem je trdno prepričana dr. Maja Lapornik, ena od sedmih novoimenovanih ravnateljev. Profesorica in vsestranska kulturna delavka je zasedla mesto ravnateljice na Državnem tehničnem zavodu Žiga Zois v Trstu. V pogovoru nam je razkrila nekaj o svoji opravljeni poti, o stanju naših zavodov in o novih izzivih. Za pogovor se ji iskreno zahvaljujemo.

Ste ena izmed sedmih novoizvoljenih slovenskih ravnateljev. Kako komentirate ta pomembni premik za slovensko šolstvo v Italiji?
Menim, da je bil postopek imenovanja novih ravnateljev za razvoj naše šole nujno potreben. Šolstvo, izobraževanje, vzgoja – to so nosilni stebri rasti vsakega posameznika in vsake družbe, v vsakem zgodovinskem obdobju. In to velja toliko bolj za našo narodno skupnost. Ustroj šolstva je danes zapleten, zahteven, šola se spopada s številnimi izzivi in funkcija ravnatelja je v njej neobhodno potrebna. Večina ravnateljev, ki je letos septembra odšla v pokoj, je službovala na dveh šolah, kar je bilo ne le za posameznike gotovo izjemno zahtevno, ampak tudi za šolo verjetno ne najbolje. Šola namreč zahteva celega človeka. V tem smislu menim, da je bil to pomemben in uspešen korak naprej v smeri kvalitete in dobrega delovanja naše šolske mreže. Seveda pri tem nikakor ne želim biti osebna, ne govorim o sebi, o svojem imenovanju, ampak o dejstvu, da je marsikatera naša šola dobila svojega ravnatelja. Prav je, da pri tem ne pozabimo, kolikšen je bil v tem procesu doprinos vodje Urada za slovenske šole pri Deželnem šolskem uradu.
Kdaj ste začeli poučevati?
V tem je bila moja pot nekoliko neobičajna. Svojo poklicno pot sem namreč začela kot programist – režiser na Radiu Trst A. Krasno, čudovito, stalno delovno mesto, tudi veliko bolje plačano od delovnega mesta profesorja. Na radiu sem preživela zanimivo, intenzivno in zelo kreativno obdobje svojega življenja. Lahko sem ustvarjala oddaje, vodila mini festivale za otroke, si zamislila oddaje za mlade, bila avtorica veliko zanimivih pogovorov, a nekaj mi je vendarle manjkalo. Zdelo se mi je, da to ne more biti moja končna odločitev. Po določenih letih sem se zato odločila, da se poskusim zaposliti na šoli, v katero sem vedno verjela. Takrat se je to mnogim zdelo naravnost noro in verjemite, da sem bila v tistem obdobju marsikdaj tarča kar pikrih, če ne že žaljivih bodic. Poučevanje sem iskreno dojemala kot eminenten prostor kulture, stalnega učenja, v katerega še danes zelo verjamem, in dialoga. Zame je zelo pomemben tudi stik z mladimi in njihovimi svežimi idejami – skratka, zdelo se mi je, da je profesura zame osebno bolj primerna izbira. In tako sem začela vse znova: najprej kratke suplence – štirinajst dni, mesec dni, potem polagoma letne suplence vse do rednih natečajev oz. habilitacij. Leta 2001 mi je bilo ponujeno stalno delovno mesto profesorja slovenščine na licejskem polu v Gorici.
Zakaj ste se odločili kandidirati za mesto ravnatelja?
Poučevanje je bila, kot sem že povedala, moja zavestna, hotena izbira. V ta poklic, ki je hkrati nujno tudi poslanstvo, brezpogojno verjamem. Ko si kot profesor pridobiš določene izkušnje, ko lahko z leti dozoriš in posledično intenzivneje sodeluješ z vodstvom šole pri programiranju šolske vzgojno-izobraževalne ponudbe oz. pri vseh drugih različnih projektih, pri reševanju vsakdanjih problemov, pri ustvarjanju vizije, gotovo tudi stalno poglabljaš, izostruješ in izbistriš svoj pogled na to, kakšna bi morala biti šola danes, kaj naj danes šola ponuja mladim, ki so nujno zelo drugačni od tega, kar smo bili mi pred desetletji. Ob tem delu tudi nujno stalno razmišljaš, kaj danes kot narodna skupnost najbolj potrebujemo in kako naj bi to dosegli. Nujno se sprašuješ, ali je to, kar danes ponujamo naši mladi generaciji, dovolj kvalitetno. Izziv ravnateljevanja se mi je zdela dobrodošla možnost, da svoje dosedanje izkušnje in misli preverim, poglobim in udejanjim. Sem tudi v takem življenjskem obdobju, da mi velik angažma, ki ga mesto ravnatelja nujno terja, ne predstavlja nobenih problemov. Tega dela se torej iskreno veselim.
Mislite, da boste pogrešali poučevanje? Ste bili radi v razredu? Kaj vam bo od ur poučevanja najbolj ostalo v spominu? Kako lahko po vašem mnenju dijaki in profesorji ustvarijo bolj prijazno okolje, ki omogoča boljši razvoj in počutje?
Prehitro je, da bi Vam lahko odgovorila, ali bom poučevanje pogrešala. Mislim pa, da ga ne bom. Pogrešala bi namreč predvsem ustvarjalni dialog z mladimi, skupno delo, sledenje njihovi rasti in zorenju, a tak dialog, tak stik bom z mladimi gojila tudi v funkciji ravnateljice. Prav to skupno delo, skupni pogovor z mladimi, prav to je tista krasna vitalna linfa, ki jo ima pedagog v izobilju, če jo le hoče uzreti in sprejeti. Mene so mladi vedno veliko naučili, morda več od tega, kar sem jim jaz lahko nudila. To je zame ena od velikih resnic, ki sem jih spoznala v letih poučevanja. Ne verjamem namreč v lik profesorja, ki enostransko deli svoje veliko znanje in je od tega početja uničen. V šoli, z mladimi, gre za stalni dialog, za medsebojno bogatenje, za iskanje novega, za stalno preverjanje, predvsem samega sebe. In odnos, ki sem ga imela z mladimi, je bil morda prav zaradi tega neproblematičen, vedno zelo lep, iskren, živahen in, mislim, vsem nam v veselje in medsebojno podporo. Še danes, po koncu njihovega šolanja, imamo z mnogimi zelo lepe odnose. Sem velik zagovornik medgeneracijskega dialoga: mladi, s katerimi sem delala, niso nikoli odklanjali odnosa in dela, sobivanja s starejšimi, če je le bilo kvalitetno, konstruktivno, sodelovalno. Tisti, ki trdijo, da hočejo biti mladi vedno sami zase, da ne sodelujejo, jih v bistvu ne poznajo. Očitno niso znali ustvariti mostu do njih in niti do samega sebe.
Kakšno je po vašem mnenju v tem trenutku “zdravje” naših šol? Katere so največje težave?
Dovolite mi, da sem tu nekoliko kritična. Vsaka šola ima svoje težave, to je normalno, in vodstvo ter strokovni sodelavci šole delajo prav na tem, da te težave rešujejo oz. jih preprečujejo. Včasih pa se mi zdi, da smo največji problem naših šol v določeni meri kar mi sami. Svet se je korenito predrugačil, sodobnost terja od naših mladih neverjetne napore in izzive, mi pa se včasih obnašamo, kot da so model šole, njeni cilji, vsebine, metodologija poučevanja in učenja, kot smo jih poznali pred desetletji, večno veljavni. Vtis imam, da nas spremembe kot take največkrat begajo in da zato marsikdaj raje ne naredimo nič, kot da bi tvegali zgrešen korak. Taka previdnost je morda lahko na mestu, če le ne traja predolgo. Zdi se mi, da mora različnost naših gledišč in pogledov na bodočnost slovenske šole v Italiji nekoliko intenzivneje iskati in najti nove poti in rešitve, seveda v dialogu, v spoštovanju različnih pogledov in v medsebojni strpnosti. Prepričana sem, da je eden velikih izzivov naše šole ohranjati in zagotavljati kvaliteto. Naše šole bodo preživele, če bodo kvalitetne, in naši mladi bodo lahko kos številnim, vse večjim zahtevam študijskega in delovnega sveta, če jih bomo na to znali primerno pripraviti. Vaše vprašanje pa bi seveda terjalo zelo drugačne dimenzije odgovora, za kar tokrat bržčas ni možnosti. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

26.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!