Intervju

“Sem prepričana Evropejka!”

“Sem prepričana Evropejka!”

Piše Danijel Devetak / POGOVOR : Martina Valentinčič

Martina Valentinčič, mlada odvetnica iz Števerjana, bo na evropskih volitvah 26. maja 2019 v imenu Slovenske skupnosti kandidirala na listi Južnotirolske ljudske stranke (Südtiroler Volkspartei, SVP).
Kako je prišlo do te odločitve?
Stranki SSk in SVP sta že desetletja zgodovinski zaveznici. Družijo ju iste vrednote, isti ideali. Pri evropskih volitvah je Južnotirolska ljudska stranka že nekajkrat dala naši stranki možnost, da se na njeni listi predstavi tudi en zastopnik SSk. Pred petimi leti je kandidirala Tanja Peric, tokrat je SSk izbrala mene. Kandidaturo sem z veseljem sprejela. Evropa mi je pri srcu. Štejem si v veliko čast, da sem lahko kandidat na teh volitvah. Povezani z Južnotirolsko ljudsko stranko lahko pomagamo Herbertu Dorfmannu, da bo izvoljen in bo potem v Evropskem parlamentu predstavljal tudi našo manjšino, kot nas je uspešno zastopal že doslej.
Je to tvoja prva pomembnejša politična preizkušnja?
Ja, lahko bi rekla, da je to moja prva politična preizkušnja. Tokrat sicer obenem kandidiram tudi na občinskih volitvah v Števerjanu. Od mladih nog sem seveda blizu Slovenski skupnosti, a doslej še nisem kandidirala. Pred petimi leti sem razmišljala o tem, a sem zaradi študija in službe sklenila, da ni bil še pravi trenutek.
Preizkušnjo doživljam z veliko odgovornostjo, v priprave vlagam veliko truda. Evropski parlament razpravlja o vsem mogočem. Vsak posameznik ne more imeti primernih kompetenc, da bi poglobljeno obvladal vse. Zato bi tudi bilo neresno, če bi med volilno kampanjo vsakdo govoril kar o vsem. O določenih temah seveda vem več, o drugih manj. Seveda pa je treba biti vedno na tekočem. Taka je tudi moja forma mentis.
Sicer pa si že precej let preživela v krogih izkušenih politikov …
O tem ni dvoma. Ne morem mimo odv. Damijana Terpina, pri katerem sem opravila odvetniško prakso in s katerim tudi poklicno sodelujem, saj delam v njegovi pisarni. To je človek, ki ima jasne pojme in cilje in jih tudi vneto zasleduje, kar je za politika izjemno pomembno. Omenila bi tudi pokojnega Mirka Špacapana: politično sem ga sicer spoznala v njegovih zadnjih letih, ko je bil deželni svetnik: zelo je bil navezan na svoj teritorij in zanj je vneto skrbel. Ko je sedel v deželnem svetu, je ogromno naredil za občine, društva, skrbel za pretok informacij, pridobivanje prispevkov. Znal je biti ob strani ljudem, v tem je bil močan zgled.
Omenila bi tudi domače, števerjansko okolje: naša sekcija SSk je zelo vitalna, vedno je skrbela, da bi vključevala mlade in se pomlajevala. Za občinske volitve so na listi – poleg županske kandidatke Franke Padovan – dosedanji občinski svetniki in odborniki, pa tudi mlajši obrazi; nekaj je ženskih predstavnic, ki so se rodile v 80. in tudi 90. letih prejšnjega stoletja. Mislim, da je to pozitiven znak, to se mi zdi prava pot za politično delovanje na splošno. Nekaj podobnega sem opazila tudi pri Južnotirolski ljudski stranki: imajo mlada predsednika in tajnika, sploh zelo temperamentne osebnosti.
Pomembna izkušnja je bila zame tudi tečaj politične šole SPES (Scuola di Politica ed Etica Sociale) v organizaciji videmske nadškofije, ki sem ga obiskovala zadnja tri leta: to šolo vodi profesor moralne filozofije Luca Grion, tečaji potekajo enkrat mesečno, v petek zvečer in soboto. Pod drobnogled postavljajo aktualne teme ter pomembne italijanske in evropske politične osebnosti, kot so npr. Robert Schuman, Alcide De Gasperi, Aldo Moro. Bila je res lepa formativna izkušnja, dala mi je ogromno. Tečaj je namenjen zlasti mladim, tudi upraviteljem; precej mojih “sošolcev” tokrat kandidira na upravnih volitvah. Kot gostje so bili na tečaj vabljeni tudi politiki različnih taborov: na začetku leta nas je obiskal Enrico Letta, kasneje pa predsednik FJK Massimiliano Fedriga in deželni odbornik Riccardo Riccardi. Med drugim sem se na tečaju naučila, da imajo komplicirani problemi ponavadi tudi komplicirane rešitve, da stvari ni mogoče banalizirati, da se s slogani veliko ne reši.
Kdo so tvoji vzorniki v politiki?
Začela bi malo osebno… Ponavadi o tem ne govorim, a moj prvi politični vzornik je moj oče Emil Valentinčič. Nekaj mi je pustil zapisanega, veliko so mi o njem povedali ljudje, ki so ga poznali. Bil je spoštljiv do vseh, imel je odličen odnos tako z “belimi” kot z “rdečimi”, s Furlani in s Slovenci iz Jugoslavije. Imel je jasna politična stališča in načela, od katerih se ni oddaljil. Ker se ni obračal, kot piha veter, je poslušal in spoštoval prav vse. Imel je jasne pojme.
Nekakšni idejni vzorniki so mi krojitelji italijanske republikanske ustave: nam, ki na tisti čas gledamo od daleč, se morda zdi, da je bilo po drugi svetovni vojni normalno, da so se stvari tako razvile. Pa ni tako. Tedaj sta nastala dva bloka. Hvalevredno je, da so člani ustavodajne skupščine imeli tako vizijo; kdor je imel večino, je namreč lahko “potegnil” na svojo stran. Prvi del ustave, ki zajema osnovne pravice državljanov, je tako napisan, da je aktualen še danes in bo vedno aktualen. Mislim, da je italijanska ustava zares ena najboljših na svetu, to priznavajo tudi drugi. Imam občutek, da smo danes popolnoma izgubili dolgoročno politično vizijo. Vsak gleda samo na svoj vrtiček, svoje interese. Drugi del ustave bi lahko tudi posodobili, očitno pa nismo bili zmožni priti do dostojnega kompromisa.
Na evropskem nivoju mi je vzornik Robert Schuman. Znal je zgladiti zgodovinsko trenje med Nemčijo in Francijo ter veliko naredil, da so postavili temelje združeni Evropi.
Kako gledaš na ožje in širše politične razmere, na spremembe, do katerih je prišlo v zadnjih letih?
Smo v kompliciranem kriznem političnem trenutku, ko se zdi, da Evropa žal izgublja svojo moč. ZDA na eni strani, Kitajska na drugi … imamo skoraj občutek, da se vračamo v obdobje po drugi svetovni vojni. Ni hladna, ampak ekonomska vojna. Potem sta še Rusija in Indija, ki se močno razvija. Problem zase je Afrika, ki po eni strani pozna velike migracijske tokove, po drugi pa lahko pričakujemo, da bo v naslednjih desetletjih doživela močan razvoj; in Afrika je ogromna! Ne vem, če je vse to rezultat ekonomske krize, ki je nedvomno vplivala na sedanje stanje, pa tudi na preporod nacionalističnih in populističnih gibanj po svetu in v Evropi. Nekatere države vzhodnega bloka so pred 15 leti postale članice EU in se zdaj skoraj obračajo od unije, v vseh teh letih pa so prejele ogromne vsote. Ne znajo ceniti vsega tega? Se ne zavedajo, da samo združena Evropa lahko še kaj pomeni? Majhne države nimajo nobene teže. Tudi brexit je močno ošibil Evropo. Sami Angleži se zavedajo, da so naredili največjo napako v svoji zgodovini. Kaj se bo zgodilo, je težko napovedati, postopek je težaven in dolg. Zdi se, da bodo na evropskih volitvah volili tudi oni. “Megleno” je tudi v italijanskem političnem svetu, potem ko je odpadla tradicionalna delitev na desno in levo. Volivci sami ne vedo več, kam bi se obrnili, negotovost je velika, rezultat je žal ta, da se ljudje oddaljujejo od politike. Udeležba na volitvah je vedno nižja. Zelo žalostno je, da je vedno nižja tudi v državah, kjer se nekdaj ni volilo: Slovenija ima demokratično ureditev manj kot 30 let, in vendar je volilna udeležba še nižja kot v Italiji ali drugih zahodnih državah. Kar se tiče nedavnih volitev v Španiji, so se, paradoksalno, okrepila avtonomistična gibanja, pa tudi skrajno desničarska, nacionalistična. Vprašanje je, kaj se bo zgodilo na evropskih volitvah 26. maja, katera od teh teženj bo prevladala: tista bolj skrajna ali tista bolj zmerna, sredinska. V tem trenutku je težko predvidevati. Tudi Evropska ljudska stranka, ki je bila desetletja glavna stranka v Evropskem parlamentu, se je ošibila. Jaz kandidiram tudi zato, ker prepričano zasledujem to zmerno opcijo. Sem prepričana Evropejka! (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

15.05.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!