Slovenija

Sem buden ali sanjam?

Sem buden ali sanjam?

Pred volitvami

Pa smo le dočakali. Ponovno. In še enkrat več. Nekoliko nadrealistično.
Ljubljanski župan Zoran Janković, ki je hkrati tudi (nekdanji) velekapitalist, je 1. maja ob prazniku dela na ljubljanskem Rožniku “proletarcem” predaval o domobrancih in partizanih. Le dober teden kasneje si je segel v roko z Erjavcem in sklenil predvolilno zavezništvo, ki ima na prvem mestu vprašanje sociale. A je pri tem “pozabil”, da so bile njegove Stožice eden vidnejših primerov teptanja sociale in delavskih pravic. Pa še to: Janković je zavezništvo z Erjavcem sklenil, kljub temu da njegova Pozitivna Slovenija na volitvah sploh ne nastopa.
Tako se leta 2018 v Sloveniji piše predvolilni scenarij…, kot bi se zatopili v enega od Kafkovih romanov. Nekje na meji med zavestjo, svetom sanj in absurdom. Ko junak ne ve, ali je metamorfoza realna ali namišljena. Stisk roke med Jankovićem in Erjavcem kaže na nekoliko drugačne anomalije.
Pa pustimo za trenutek pri strani element “antijanšizma”, ki sta ga vsekakor oba izrazila ob sklepanju dogovora. O pomanjkanju pogojev za koalicijsko povezavo s SDS sta se v prejšnjih tednih namreč izrekla že tudi Miro Cerar in Marjan Šarec: gre očitno za predvolilno potezo, ki jo precej splošno uporabljajo na levici, da bi priklicali volivce na volišča. In ta argument je celo pogostejši od programskih poudarkov, ki ga dajejo omenjene stranke.
Vrnitev odpisanega
Dogovor med Jankovićem in Erjavcem in (posredna) vrnitev Zorana Jankovića v državno politiko prinašata še nekaj dodatnih kratkih stikov, ki bi jih morala slovenska javnost opaziti (pa jih ne). Damijana Jankovića, sina Zorana Jankovića, ki je po očetovem vstopu na politični parket prevzel glavno besedo v družinskih podjetjih, so upniki poslali v osebni stečaj. Od njega terjajo dva milijona evrov iz naslova poroštev, ki jih je Damijan Janković dal za posojilo Hypo banke družinskima podjetjema Electa in Baza Dante. Opozoriti velja, da je več podjetij v sklopu matičnega holdinga Electa v zadnjih mesecih “uspešno” sklenilo prisilno poravnavo (zaradi insolventnosti) z upniki, ki so jim terjatve za več kot 20 milijonov evrov odpisali v višini 90 do 95 odstotkov. Največji upniki so bili v teh primerih manjša prijateljska podjetja (!!!), ki so dejansko brez prometa in skoraj brez zaposlenih. Logično je seveda vprašanje, kako so lahko taka podjetja družini Janković finančno priskočila na pomoč z milijonskimi zneski? Ekonomske logike pri tem ni, še vedno smo v tistem kafkovskem meglenem in nekoliko omotičnem svetu. Tega pa se številni slovenski volivci ne zavedajo: Janković namreč ni samo župan Ljubljane, je tudi podjetnik, ki je svoja podjetja spravil na beraško palico. Gre za podjetja, ki so v “zlatih časih” gradila Mercatorjevo infrastrukturo po Sloveniji (Electa) oziroma bila sredstvo, s katerim naj bi prav Janković izvedel menedžerski prevzem Mercatorja (podjetje KLM).
Janković in Erjavec sta si enotna tudi v tem, da je potrebno domače gospodarstvo ohraniti v “domačih rokah”. Tudi tukaj nič novega. Izpostavila sta primer NLB, ki da ga država ne sme prodati (kljub vsem ugotovitvam dveh preiskovalnih komisij, ki so nastale na temo zlorabe bančnega sistema). NLB je bila – seveda – vseskozi krava molznica za vse pomembnejše propadle projekte. Podjetje Grep, glavni izvajalec Jankovićevih Stožic, je tako na primer na slabo banko prenesel 50 milijonov evrov slabih kreditov, ki jih je najel pri NLB. Grep je med družbeniki imel dve pomembnejši ljubljanski podjetji (obe sta veliko poslovali z ljubljansko mestno občino v času Jankovićevega županovanja): Gradis skupina G je na slabo banko prenesla 1,6 milijona evrov, Energoplan pa še dodatnih 54 milijonov evrov. NLB je torej samo zaradi projekta Stožice v svojem portfelju imela več kot 100 milijonov evrov slabih kreditov.
Usluga upokojencem ali zavajanje?
A pojdimo naprej. Erjavec in Janković sta med pomembnejšimi programskimi poudarki izpostavila tudi ustanovitev demografskega sklada. Da bomo jasni in jedrnati: v demografski sklad naj bi po novem preoblikovali Kapitalsko družbo (Kad), ki delno upravlja s pokojninami in je delno tudi lastnik državnega premoženja. Demografski sklad naj bi prevzel osrednjo vlogo upravljanja državnega premoženja, ki ga zdaj ima SDH pod vodstvom Tržačanke Lidie Glavina (skupaj gre za približno 10 milijard evrov premoženja). Demografski sklad naj bi z novim načrtom sestavil novo strategijo, katere deleže naj država ohrani in kako naj s prihodki od teh deležev (pretežno z dividendami, ki jih izplačujejo podjetja) država financira pokojninski sistem. To je predlog, ki ga je Desus že pred meseci uvrstil na politični dnevni red. Takrat ni prodrl. Pred volitvami se upokojenci volivcem predstavljajo z demografskim skladom kot osrednjo temo svoje kampanje. To bo najbrž eden od pogojev za vstop Desusa v novo vlado. Janković je Erjavca na tej točki povsem podprl. Pomislekov je seveda tukaj več. Izpostavimo samo dva. Pokojninska politika v Sloveniji ne bi smela biti odvisna od dotoka dividend, ki jih prinašajo državna podjetja. Resna pokojninska politika zahteva jasen načrt in strategijo, ki zajema celoten spekter vprašanja pokojnin. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji
kil

17.05.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!