“Še vedno verjamem v tiskano besedo”

Pogovor / Manica Ferenc

Z Manico Ferenc se poznava že vrsto let. Je urednica in še mnogo več pri Družini, osrednjem verskem tedniku v Sloveniji. Je tudi organizatorka vsakoletnega sprejema za katoliške časnikarje v Ljubljani, ki ga pogovorno imenujemo “sprejem za katoliške časnikarje pri ljubljanskem nadškofu”. Udeležujemo se ga že dolga leta in letos nam je bilo izjemno žal, da nismo mogli na sprejem, ki je bil v petek, 19. januarja, ko je zima pokazala zobe. Manica mi je napisala, da take zime v Ljubljani že dolgo ni bilo in je zato bilo bolj modro, da nismo šli na pot. Že lansko leto smo se dogovorili, da se bomo z njo pogovorili, tudi in predvsem o sprejemu za katoliške časnikarje, pri katerem že več kot dvajset let sodeluje.

Kako je bilo letos na sprejemu, na katerega zaradi snežne ujme nismo mogli priti?

Letošnji sprejem je bil bolj intimen, saj ste se mnogi zaradi razmer na cestah opravičili. Smo vas pogrešali. Zelo pomembno je, da se vsaj enkrat na leto srečamo v živo in izmenjamo izkušnje, predvsem pa spregovorimo o tem, kako naprej, da vztrajamo pri svojem delu. Nadškof nas je spomnil, da moramo biti vedno v službi resnice in svobode, ovire, na katere naletimo v življenju, pa skušajmo spreminjati v nekaj rodovitnega.

Koga ste letos povabili kot gosta, da je nagovoril katoliške časnikarje in vse tiste, ki se ukvarjamo z mediji?

Naš letošnji gost je bil pronicljiv družbeni in politični analitik dr. Peter Gregorčič, ki je z nami delil izkušnjo predsedovanja programskemu svetu RTV Slovenija. Predstavil je zakulisje dogajanja po vložitvi pobude za presojo ustavnosti novele zakona o RTV na ustavno sodišče, o pritiskih na sodnike in njihovih manevrih. Orisal nam je, kaj se je dogajalo v ozadju tega, kar se še sedaj dogaja na javni RTV: odstavitve, zamenjave urednikov, novinarjev, odpuščanja … Dragoceno je bilo, da je z nami delil izkušnjo tega sprevrženega dogajanja na javni televiziji, ki si jo je levica popolnoma podredila, mi pa samo od zunaj opazujemo. Opozoril nas je na pritiske, ki jih je deležen posameznik, ki se zoperstavi režimu. Kljub temu nas je pozval, da postanemo bolj aktivni, da opozarjamo na napake, laži, sprenevedanja. Zavedati se moramo, da se polje svobode govora oži. Naš medijski svet je preplavljen z govorjenjem o sovražnem govoru.

Koliko let pravzaprav že pomagaš organizirati to srečanje in katera srečanja so ti najbolj ostala v spominu?

Pri organizaciji srečanj sodelujem že 25 let. Vsa srečevanja so si po svoje podobna, z leti se seveda spreminjajo, ne toliko po vsebini kolikor po udeležencih. Najbolj so mi ostala v spominu srečanja pred 15, 20 leti, takrat so bili med nami pionirji, legende katoliškega časnikarstva, od Ivana Merlaka, Franca Boleta, Draga Klemenčiča, Janeza Grila, uredniki, novinarji na Radiu Vatikan – Janez Sraka, zamejski novinarji – Hanzi Tomažič, ti Jurij, še uredniki Mladike in mnogi drugi. Vsi ste se vedno tudi oglašali, imeli kaj tehtnega povedati, tako da so bila srečanja pravi mali simpoziji, neformalni pogovori so se zavlekli v pozno popoldne, nič se ni mudilo …

Sam se spominjam še srečanj z velikim škofom msgr. Alojzijem Šuštarjem, ki je imel izjemen posluh za vse Slovence, ki živimo izven meja domovine. Vedno nas je posebej pozdravil in vedno tudi izpostavil pomen celotnega slovenskega narodnega telesa. Imaš kakšen poseben spomin na tista leta?

Zame so tista leta pomenila vstop v veliki svet Cerkve na Slovenskem. To je bil čas prebujanja, vstop kristjanov v širšo družbo. Postali smo aktivni državljani.

Katoliški časnikarji opažamo, da smo se spremenili sami in da se je spremenil čas, družba predvsem, da niti ne govorim o tem, kako se je spremenil odnos do tiskanih medijev. Kako sama doživljaš te spremembe?

Spadam med konservativne ljudi. Verjamem v tiskano besedo, knjige … Ne glede na naklade verjamem, da bomo izhajali tudi čez dvajset, trideset in še več let.

Verjamem v mlade, nove generacije. En primer. Na svetovnem knjižnem trgu je velik porast romanov, ki se napajajo v mitologiji, junakinje so mitološke boginje. Zakaj? Ker so se nad njimi navdušile t. i. mlade spletne vplivnice.

Pri Družini vedno dajete velik poudarek vsem Slovencem, ki živimo izven meja domovine Slovenije, tudi ti zagovarjaš to stališče. Zakaj je to pomembno?

Slovenci, ki živite izven meja, nas bogatite s svojimi izkušnjami, širino pogleda na življenje. Ob srečanjih z vami se lahko pogovarjamo še kaj drugega kot o domačih političnih peripetijah. Ja, in vsi smo Slovenci, ne glede na geografijo, malo nas je, vendar če držimo skupaj, lahko naredimo vse!

Družina je postala izjemno pomemben medij, saj ni več samo katoliški, verski tednik. Izdajate tudi knjige, veliko knjig, in sama jih tudi predstavljaš, večkrat skrbiš za promocijo. Povej kaj več o tem.

Pri Družini ves čas iščemo poti do ljudi, bralcev. Prek knjig dosežemo tiste, ki jih s časopisom, revijami morda ne. Na knjižnem področju smo naredili velik premik. Upam si trditi, da smo prepoznavni na vseh področjih, da izdajamo relevantne naslove, s katerimi velikokrat razburkamo javnost, dosežemo pozitiven odmev. Zadnjih dvajset let vidno sooblikujemo Slovenski knjižni sejem; spomnim se, ko smo prvič pripeljali duhovnika v kolarju na okroglo mizo v Cankarjev dom, pa kardinala, redovnico, ki je bila med prvimi twitteraši v Sloveniji … Pripeljali smo ekonomista Sedlačka, Jordana Petersona … Smo ena redkih založb, ki daje pomembno mesto poeziji, klasičnim besedilom, filozofskim tekstom. V lanskem letu nam je uspel še en preboj, Spletna prižnica – knjiga duhovnika Martina Goloba je med najbolj prodajanimi knjigami v Sloveniji. Ob tem bi rada poudarila, da ne gre samo za uspeh v številkah, temveč za nekaj več. In ta več je oznanjevalne narave – to je lep primer, da s katoliško vsebino prideš do tistih tudi zelo oddaljenih od Cerkve, ki morda globoko v sebi nosijo vrednote, iščejo presežno. S tako vsebino, tudi s srečanji z duhovnikom, kot je Martin, spoznajo še drugačno Cerkev, ne samo tiste, ki jo bolj ali manj izkrivljeno predstavljajo mediji.

Vsa leta smo tudi zvesti zapisovalci polpretekle zgodovine, krivic, ki so se dogajale med drugo svetovno vojno in po njej. Nikdar ne bomo pozabili na zamolčane žrtve komunizma. Vedno bolj spoznavamo, kako pomembno je, da preizprašujemo zgodovino.

Podobno kot jaz tudi ti prihajaš iz časov, ko se je vse vrtelo okrog tiskane besede, časopisa, ki je bil temelj vsega dela. Iz tiskarne je šel po župnijah, po pošti v roke naročnicam in naročnikom. Tudi odzivi na zapise, mnenja so bili napisani in poslani po pošti. Danes je vse drugače. Svetovni splet, internet, je vse spremenil. Kako se znajdeš v tem svetu sprememb in kako se v uredništvu Družine odločate za nove poti. Je težko?

Medijski svet je vedno poln izzivov. Če smo se pred leti soočali s tabloidi, njihovimi pogrošnimi, všečnimi vsebinami, se danes, kot praviš, s svetovnim spletom, internetom. Težava so t. i. hitre novice, čez nekaj ur je že vse zastarelo, preden sploh preveriš, ni več novica. Ta naglica je res kruta, ne dopušča premisleka. Potegne nas vase in tudi sami prevečkrat reagiramo, kot se reče po starem, na prvo žogo. Pri Družini se trudimo, da sledimo spremembam, da ne zaostajamo. Zavedamo se, da naš bralec, sedaj že tudi gledalec, poslušalec, kar nam omogoča splet, potrebuje dobre, preverjene novice. Pomembno je, da smo zaupanja vreden medij, ne glede na obliko sporočanja. Vedno znova iščemo nove poti, nove bralce. Ravno sinoči (v četrtek, 25. 1.) smo praznovali deset let izhajanje revije Praznična. S to revijo smo v našem okolju resnično orali ledino, mnogi so dvomili, češ da je premalo katoliška, da gre preveč vstran od naših utečenih vsebin, da je preveč modna … pa ni res. Izbrali smo samo drug način, govorico časa, da prinašamo dobre vsebine, obujamo bogato kulturno izročilo in se ves čas zavedamo svojih korenin in poslanstva. Deset let uspešnega izhajanja kaže na to, da smo se odločili prav. To ni bila edina nova revija, še tri so: Radovednež, ki je izšel iz enako imenovane rubrike v tedniku Družina, Slo – slovenski zgodovinski magazin, ter Magnificat, revija za vsakodnevno poglobljeno duhovno življenje. Zelo različni naslovi za zelo različno publiko, in vsi so uspeli. Mislim, da moramo biti ves čas čuječi, zaznavati svet okrog sebe ter si upati narediti nove stvari.

Osebno me zelo boli, da izgubljamo naročnike na naš tiskani tednik, vse manj je namreč mladih, ki bi se še naročali na tiskano izdajo. Kako je pri vas?

Tudi pri nas naklade niso takšne, kot bi si želeli, vendar zadnja leta ne padajo več tako zelo. Naši naročniki so res zvesti, za kar smo jim neizmerno hvaležni. Vedno jih imamo pred očmi in se zanje potrudimo tako, da jim prinašamo dobre vsebine. Mladi se res težje odločajo za naročnine, vendar ni za obupati. Mi ves čas iščemo poti, da jih nagovarjamo, vabimo k branju, naročanju.

V Sloveniji je politično obračunavanje izjemno hudo, včasih na tako nizki ravni, da človeka dobesedno boli srce. Kako ti uspe ostati mirna in zbrana ter ohranjati krščansko držo, ko pa oba veva, da to ni lahko?

Žal ob vstopu v ta svet nismo dobili garancije, da bo lahko. Neizmerno sem hvaležna Bogu za dar vere, ki mi daje ne samo zaupanje, marveč trdno prepričanje v presežno, v življenje onkraj tega ponorelega sveta. Ko postane neznosno, kar ni redko, si s Slomškom zapojem V nebesih sem doma, vse kitice. Ustvarila sem si tudi mali krog prijateljev, v katerem skupaj preizprašujemo, kako preživeti, kaj je naša odgovornost, kaj še lahko in moramo narediti, da vsaj malo pripomoremo k znosnejšemu življenju. Vsi smo aktivni na svojih področjih, saj verjamemo, da smo na tem svetu zato, da nanj aktivno vplivamo, ne da nekje v varnem krogu pametujemo, kaj naj drugi delajo. Mislim, da bi bilo marsikaj drugače, če bi se vsak pri sebi vprašal, kaj pa bom jaz danes naredil za boljši svet. Krščanska drža od nas zahteva dejanja. Če Jezus ne bi sprejel križa na svoje rame, nas ne bi odrešil.

Poleg dela v uredništvu vodiš tudi galerijsko dejavnost lepe in pomembne likovne galerije, ki jo ima Družina. Nam lahko opišeš, kako je do tega prišlo, kakšne razstave pripravljate in tudi to, kateri umetniki so te v minulih letih najbolj nagovorili?

V galerijsko dejavnost me je že ob mojem prihodu na Družino uvedel naš takratni likovni urednik, vodja galerije, tudi sam slikar, Tone Seifert. Ob njem sem se začela potapljati v globine likovnega izražanja, prepoznavati umetniško, presežno. Vodenje galerije sem sprejela ob njegovi upokojitvi leta 2006. V tem času smo pripravili toliko raznolikih razstav, pripeljali avtorje iz Slovenije in s sveta, da bi težko izpostavila samo enega. Med odmevnimi razstavami v zadnjih letih so bile razstava o škofu Baragi, fotografska razstava vizualnega umetnika Evgena Bavčarja, Mire Ličen, v lanskem letu razstava del Staneta Kregarja, pravkar zelo obiskana razstava jasličarja kartuzijana p. Wolfganga z repliko njegove delavnice. Ne smem pozabiti na vsakoletno razstavo Umetniki za karitas. Letošnja se odpre 8. februarja z mašo za vse umetnike v ljubljanski stolnici. Galerija je prostor, kamor povabimo tiste, ki jih na noben drug način ne dosežemo.

Poznam te kot bistro in neposredno sogovornico, zato te neposredno vprašam, kako sama gledaš na stranpoti, s katerimi se srečujemo tudi sami pri našem delu, in moramo vedno znova zbrati veliko poguma, vere in tudi zvestobe Cerkvi, da vztrajamo.

Ker se res že dolgo in dobro poznava, ti lahko samo rečem, da je velikokrat resnično težko, sploh z mojim karakterjem in prleškim poreklom. Mi namreč rečemo bobu bob, ne zgubljamo časa z diplomacijo. Ta čas pa je eno samo sprenevedanje, okolišanje, iskanje izgovorov, neumnih pojasnjevanj. Pride tudi do eksistencialne krize, ko rečeš, zakaj jaz to moram. Potem pa me opogumijo besede mojega dragega sedaj že pokojnega prijatelja, duhovnika Janeza Zdešarja, ki mi je ob eni taki večji cerkveni krizi dejal: Manica, skozi zgodovino se je že vse zgodilo, menda je bila celo ženska papež, pa je Cerkev preživela. Mislim, da smo sedaj v obdobju, ko se stvari, tudi znotraj Cerkve, postavljajo na novo, se kvasimo. Verjamem, da bomo iz te krize izšli boljši, seveda si moramo za to prizadevati, vsak na svojem področju.