“To se v Avstriji ne bi nikoli zgodilo!”

Piše: Mojca Petaros

Slovenka iz Italije v mednarodnem okolju (22)

O vsakem narodu obstajajo stereotipi. Vsi jih poznamo: Španci so leni, Italijani vedno zamujajo, Nemci so pretirano natančni … Gre seveda za grobe posplošitve: tu imam na primer prijateljico iz Nemčije, ki redno zamuja, spoznala sem Mehičana, ki ne mara pikantne hrane … Prav je, da se zavedamo, da naša prepričanja v zvezi s pripadniki določenega naroda niso nič drugega kot stereotipi, saj se bomo s tem izognili predsodkom oziroma temu, da prehitro ukalupimo določeno osebo samo zaradi njene geografske ali narodne pripadnosti.

To uvodno opozorilo sem napisala zato, ker bom v naslednjih vrsticah opisala dogodke iz preteklih tednov, ki potrjujejo marsikateri stereotip o Špancih. Pred dvema tednoma sem se namreč pridružila odpravi za izlet v hribovito pokrajino na severu seviljske province. Organizacija izleta je potekala prek skupine na Whatsappu Aktivnosti v naravi, ki sem jo čisto slučajno odkrila na Facebooku: tam se bolj ali manj vsak vikend najde pobudnik, ki predlaga lokacijo za pohod in ustvari novo priložnostno skupino za vse tiste, ki bi se na določeni datum radi pridružili. Končno sem tudi jaz našla čas za tovrstni izlet: triurnega pohoda s pogledom na slapove sem se zelo veselila, saj sem že pogrešala manj mestno okolje, pa tudi pošteno utrujajočo aktivnost na prostem. Toda moja pričakovanja se še zdaleč niso uresničila.

Opozorilni alarm bi se moral najbrž oglasiti že v trenutku, ko sem v skupini brala debato o tem, ali ni osem trideset prezgodnja ura za štart. Tudi sama zelo rada spim, vendar sem ob takih izletih vajena vstajati še pred šesto zjutraj, predvsem v topli sezoni (ki na jugu Španije še kar traja), ko sredi dneva postane prevroče za fizično aktivnost. Ko je drug Španec v skupino napisal, da se mu zdi dogovorjena ura skrajni čas za odhod, sem mislila, da je istih misli kot jaz: zato me je presenetilo, ko je kot razlog dopisal, da bi se radi med vožnjo do uro in pol oddaljenega cilja ustavili še za zajtrk. A brez skrbi, čeprav smo na cilj prispeli šele okrog poldne, se nismo kuhali na soncu: izkazalo se je namreč, da “organizator” izleta sploh ni poznal poti, zato smo se najprej izgubili, nato prišli do prvega od slapov, ki je bil zaradi sušnega obdobja brez vode, zaradi česar smo se nazadnje usedli v restavracijo in tam preživeli preostanek dneva.

V tem trenutku sedim pred računalnikom v dnevni sobi, ker je okno v moji spalnici v popravilu. Delavec, ki ga je prišel popravit, je danes že drugič tu: včeraj je namreč ugotovil, da mora za žaluzije kupiti nadomestni del, zato ga je zjutraj nabavil, odšel domov po škatlo z orodjem in se vrnil v naše stanovanje … Pravkar kupljeni del pa pozabil doma. In medtem ko je z mano in mojim sostanovalcem debatiral o tem, kako naj sedaj uredimo zadevo, če popoldne, ko bi se končno lahko vrnil s pozabljenim delom, ne bo nikogar doma, da bi mu odprl vrata, si nisem mogla kaj, da ne bi pomislila: tipična španska površnost.

Ta situacija me ni pretirano spravila iz tira le zato, ker bi do nje zlahka prišlo tudi v Italiji. Spomnila pa sem se na dogodke z začetka prejšnjega leta, ko sem bila v Granadi in še ni bilo koronavirusa. Prijatelj iz Kolumbije je komaj čakal, da ga pride v Španijo obiskat mama, ki je ni videl že dve leti, vendar se je tik pred njenim odhodom iz Južne Amerike nekaj zakompliciralo. Potrebovala je dokumente s sinovim podpisom, on pa jih je v domačo državo poslal prek znanca, ki je v tistem času potoval v Kolumbijo: izročil naj bi jih drugemu družinskemu članu, ki bi poskrbel, da bodo vsi papirji pripravljeni za pot v Evropo. Sredi tega predajanja dokumentov in odgovornosti se je na nekem koraku očitno zalomilo, prijateljeva mama ni dobila vseh dokumentov in zelo malo je manjkalo, da bi morala ostati v Kolumbiji. Ko nama je Kolumbijec pripovedoval to zgodbo, je bila prijateljica iz Salzburga šokirana. Ni mogla razumeti, zakaj se niso preprosto poslužili pošte in predvsem vsega uredili nekaj mesecev namesto le nekaj dni prej. Dobro se spomnim, da je rekla: “Kaj takega se v Avstriji ne bi nikoli zgodilo.”

Ob opisanih prigodah se mi zdi, da je bila njena izjava resnična. Ne smemo posploševati in trditi, da bi vsak španski popravljalec oken pozabljal doma rezervne dele ali da bi čisto vsak Kolumbijec usodo maminega potovanja zaupal v roke bolj ali manj zaupanja vrednih znancev. Ampak dejstvo je, da do tega lahko pride v nekaterih kulturnih prostorih, v drugih pa bi bilo nepojmljivo. Prav zato so izkušnje v tujini, prek katerih spoznavaš raznolike ljudi z vseh koncev sveta, veliko bogastvo: naučijo te, da tvoje dojemanje sveta ni edino možno in morda tudi ne edino pravilno.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme