Aktualno

Samo človečnost lahko reši svet!

Samo človečnost lahko reši svet!

Piše Suzi Pertot / Bog ne daj ...

Pospravljanje na vrtu. Navadno se precej obotavljam, preden poprimem za škarje in grablje. Pozneje pa, ko se vživim v delo, mi je lepo, da sem lahko doma na soncu in uživam pri urejanju zelenic. Tokrat sva z možem pripravljala vrt na zimo in obrezovala lončnice, da sva jih nato lahko spravila v klet k prezimovanju. Kar naporno, kajti lončnic je veliko, vaze so težke, mož pa se pritožuje zaradi bolečin v zapestju in utrujenosti. Pa sva vendarle vse opravila v jutranjih urah, tako da sva zadovoljna in utrujena že razmišljala o kavi in posladku. Tedaj pa mimo odprtih vrtnih vrat prihiti poštarka. Prijazna punca, ki pa me s svojim prihodom nikoli ne preveč razveseli. To, da ugasne motor in prihiti do nas, pomeni, da prinaša priporočeno pošiljko. Priporočena pošta pa, to vem iz izkušnje, nikoli ne prinaša dobrih novic.
In res, medtem ko poštarka pokuša čokoladni jogurt, ki sva ji ga ponudila, odprem kuverto. Globa in opomin, ker baje v letu 2012 nisva plačala davka na hišo. Baje, ker vem, da vedno vse plačujem, redno, celo predčasno in s tistim strahospoštovanjem, ki je značilno za nas poštene ljudi. Seveda se mi v trenutku poruši razpoloženje po opravljenem delu, z možem se ne veseliva več kave in popoldanskega sprehoda. Ko udari država, je drugače kot takrat, ko se skregaš s sočlovekom. Nekje od zgoraj prihaja, kazen namreč, ni prostora za opravičila, za človečnost, za pojasnila. Država ne pozna usmiljenja, niti razumevanja. In ne priznava napak, ki so pač del našega življenja.
Še vedno klepetam s poštarko, ki je sicer rekla, da se ji mudi, a še vedno kramlja na soncu. Moje misli pa so že pri mapah z dokumenti v veliki omari, ki jo kmalu odprem in iz nje potegnem čisto vse, kar je na policah. In že je miza polna odprtih map in papirjev, davčne napovedi, položnice, plačila, razni davki in dajatve počasi polzijo iz mojih rok. 2012…. Končno! Davek na hišo, ne najdem ga takoj, potem pa vendarle potegnem na dan list z bančnim žigom, ki potrjuje, da občini nisem ničesar dolžna. No, vsaj tako se mi zdi v prvem trenutku. Ko preletim vse podatke na položnici, se v meni pojavi dvom. Koda, številka, ki označuje občino, ni prava, tudi koda pristojbine je po vsej verjetnosti zgrešena. Torej sem v naglici, spomnim se, da sva ravno pred petimi leti imela probleme z mamama, katerima je zaradi starosti pešalo zdravje, naredila dve hujši napaki. Vplačani davek pa ni nikoli prišel do pravega naslovnika. Ko gledam na že izplačano vsoto in pomislim na globo in na ponovno terjatev, se mi v trenutku poruši svet. Tako visoka vsota ni mačji kašelj. In ravno zdaj, ko praznujemo poroko v družini, pa še nekaj toplih oblačil sva rabila z možem. Hudo mi je zaradi lastne napake. Hudo, ker je ni več mogoče popraviti. Država lebdi nad mano z vso strogostjo, neuklonljiva v svojih zahtevah, brez posluha za moje potrebe in gluha za vsako prošnjo. Država ima svoje zakone in svoje potrebe, nenasitna zaradi praznih blagajn in predaleč v svoji obsežnosti, da bi se lahko ukvarjala z mojimi napakami in njihovimi posledicami. Država. Tako daleč od nas. Tako tuja. Povsem nekaj drugega od tiste države, ki si jo je pred nekaj stoletji zamislil Jean-Jacques Rousseau in katere namen naj bi bil predvsem služiti državljanom.
Mož, ki še zdaleč ni bojevnik in se ni nikoli znal potegovati za svoje pravice, pravi, da bova morala pač plačati. In si tako umije roke. Jaz pa se ne dam, iščem po spletu, sprašujem prijatelja, ki je zaposlen na gospodarskem združenju, zbiram podatke. In kmalu mi postane jasno, da ta velikanski stvor, ki mu pravimo država, v resnici sploh ni tako krut, kot se vsem nam dozdeva, in da bi po vseh pravilih napake ne smeli kaznovati z globo.
Tale svoja razmišljanja seveda pošljem po mailu na občino, vem, da se sicer tako ne dela, človek napiše pritožbo, uradno, nato pritožbo pošlje po priporočeni pošti. A ker sem mi zdi, da bo pristojni uslužbenec razumel, pošljem kopijo položnice z napačnim plačilom in razlago, za kaj gre. Drugo jutro dobim že navsezgodaj odgovor, da sem pač prejela globo in naj jo torej plačam v roku. To bo zame najboljša rešitev. Razumem, da se na občini nimajo časa ukvarjati z mojimi maili, navajeni so, da večina državljanov ubogljivo plačuje. Poskusim znova, razložim, da je bila napaka storjena čisto nenamerno, da sem vedno plačala davek na hišo, da sem pošten človek. Sicer vem, da to o poštenosti danes nima velike teže. Država potrebuje denar. In morda smo ravno pošteni ljudje tisti, ki najmanj ugovarjamo. Jaz se ne dam. Pošljem naslove spletnih strani, z informacijami o tem, kdaj lahko državljana kaznujejo z globo. Celo neko spletno stran Agencije za prihodke dodam, kjer jasno piše, da z globo kaznujejo le tiste, ki so se plačilu v celoti ali delno namerno izognili.
Že zgodaj zjutraj se odpeljem do najbližjega davčnega urada. Izbrala sem Gorico, saj mislim, da je davek pomotoma pristal ravno v goriški davčni blagajni. Zunaj piha in dežuje kot za stavo. V nekaj urah nam je zima pokazala zobe, vse naokoli sneži, mraz je, da bi še volk v takem ostal v brlogu. Pa ravno danes, ko moram do Gorice, tarnam, nato pa pomislim, da bo v takem vremenu večina ljudi doma in na Agenciji za prihodne ravno zato ne bo navadne vrste. Vsaka nesreča ima tudi svojo dobro plat. Pred uradom res ni nikogar, dva starejša možakarja, po oblekah je videti, da se težko prebijata skozi vsakdan, pa romunski par. Vsi žalostno in molče strmijo nekam predse. Na davčnem uradu nikoli ne srečaš veselih, premožnih, lepo oblečenih ljudi, pomislim. Obrazi so isti kot tisti, ki čakajo v vrsti pred Karitas. In največ je tujcev. Tokrat Romunov. Menda tisti, ki imajo zares veliko denarja, ne hodijo sem in ne čakajo v vrsti pred davčnimi okenci. Menda jim ni, da bi prosili in se prerivali za nekaj stotakov, davčne zadeve pa bogatim vedno ureja komercialist. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

03.12.2017

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 Noviglas, Vse pravice pridržane!