Sami smo odgovorni za svoje zdravje, vrtnice pa nam lahko pomagajo

Piše: Katja Ferletič

POGOVOR / Katja Kogej

Po skoraj petdesetih letih se je Katja Kogej, etnologinja, sociologinja, naturopatinja in vodja Goriškega društva ljubiteljev vrtnic, vrnila v svoja Brda, v Šmartno, kjer stanuje že deset let. Znana je kot izjemna poznavalka vrtnic, ena tistih, ki skrbno varujejo zbirko dišečih burbonk na Kostanjevici. Z avtorico knjige Sladki recepti z vrtnicami smo se pogovorjali o kraljici vseh rož in o zdravem načinu življenja.

Goriško društvo ljubiteljev vrtnic (GDLV) skrbi za zbirko historičnih vrtnic burbonk na vrtu Frančiškanskega samostana na Kostanjevici. Koliko različnih vrst burbonk je na ogled?

Društvo skrbi za posebne starinske vrtnice, in to že od leta 2003. Število različnih burbonk se je iz leta v leto spreminjalo, v prvih letih se je močno povečevalo, ker smo iz vseh koncev sveta poskušali nabirati burbonke, ki so preživele. Danes vemo, da je v svetu ohranjenih nekaj več kot sto različnih burbonk izmed 1500 ustvarjenih ob koncu 19. stoletja. Lahko rečemo, da imamo mi danes drugo največjo zbirko burbonk v Evropi, največja je v Parizu. Zadnja leta si obiskovalci na Kostanjevici lahko ogledajo med 50 in 60 različnih vrst burbonk, vsako leto jih nekaj propade in nekaj novih posadimo. Skupno imamo rešenih 70 različnih vrst; kar jih ni na Kostanjevici, kjer zmanjkuje prostora, so na varnem, na domovih članov društva.

Kako skrbite za zdravje vrtnic?

Skrbimo predvsem, da vrtnice pokažejo to, kar v resnici so. Starinskih vrtnic namreč ne obrezujemo tako, kot obrezujemo moderne vrtnice. In naše burbonke imajo srečo, da so nameščene v izjemno ugodni mikrolokaciji, v klimi, ki je ena najugodnejših v Sloveniji. Na Kostanjevici, nad ravnino mesta Nove Gorice, je klima dosti milejša in tudi sam vrt frančiškanskega samostana je na treh straneh obdan z zidovi, tako da so vrtnice zaščitene pred burjo in vdorom hladnega vremena. Vrtnice se tam imajo zelo dobro, tako da jih ni treba dosti škropiti, gnojimo pa jih samo na nekaj let in to z naravnim, uležanim hlevskim gnojem, ki nam ga dajo fantje iz skupnosti Srečanje v Don Pierinovi komuni. Ko se pojavi kakšna plesen, ki je pogosta posledica spreminjajočega se aprilskega vremena, uporabimo učinkovito naravno pomoč, škropivo na podlagi eteričnega olja skorje cejlonskega cimeta. S tem škropivom poškropimo vrtnice najprej pod listi, nato z vrha gor in še po zemlji. To je naravni fungicid in insekticid, ki odžene tudi mravlje, ki nosijo bolezni, in uši, stranski učinek tega škropljenja pa je samo ta, da takrat vrtnice dišijo po štrudlju.

Koliko članov šteje društvo in s čim se še ukvarjajo?

Naše društvo šteje približno 150 članov. Kot pri vsakem društvu, pa jih je pri delu aktivno soudeleženih nekaj deset. Naš glavni projekt je vsakoletni festival vrtnic, ki ga sicer zaradi koronavirusnih ukrepov že dve leti ne moremo organizirati, vseeno pa smo zadovoljni, ker nam je uspelo odpreti zbirko vrtnic za ogled. Že lansko leto je bila zbirka na Kostanjevici odprta štirinajst dni, letos smo jo odprli 1. maja in že prvi dan je bilo okoli tisoč obiskovalcev. Zbirka je v zadnjih letih zelo poznana – pred omejitvami zaradi virusa jo je letno v času festivala obiskalo okrog 10.000 obiskovalcev. To so obiskovalci, ki si potem ogledajo še grobnico Burbonov in Škrabčevo knjižnico; Kostanjevica postaja neko zaokroženo duhovno središče in zelo smo veseli, ker lepo sodelujemo s frančiškanskim samostanom in tudi s skupnostjo Srečanje.

Zakaj ima Nova Gorica vrtnico v svojem grbu?

O začetkih in motivu vrtnice v grbu krožijo številne anekdote. Zagotovo so se snovalci mesta odločili, da bo moralo grb krasiti nekaj zelo plemenitega, in sklepam, da so za to izbrali prav kraljico rož, ki jo je potem za grb oblikoval arhitekt Roni Nemec. To je lep simbol, še vedno zelo aktualen, ki Novi Gorici daje večjo prepoznavnost. Tema vrtnice omogoča ustvarjanje zelo raznolikih ponudb, od hortikulturne, sprostitvene, kulinarične, izobraževalne, aromaterapevtske, zdravilske in še marsikatere. Ponudb je dejansko iz leta v leto več in moram reči, da si štejemo v zaslugo, da društvo k temu zelo aktivno prispeva. Vsako leto v okviru festivala organiziramo različna predavanja, delavnice, razstave, kulinarično ponudbo. Zelo bi si želeli, da bi projekt povezali tudi čez mejo, saj aktivno sodelujemo tudi s parkom Viatori v Podgori in pred leti smo sodelovali tudi z rožaškim samostanom, ki ima lepo zbirko vrtnic. Na razdalji tridesetih kilometrov, med Ozeljanom, Novo Gorico, Podgoro in Rožacem, bi lahko nastala čudovita čezmejna “rožna pot”, ob kateri bi ljubitelji in poznavalci našli veliko zanimivega.

Strateški cilj našega društva še vedno ostaja gradnja mestnega rozarija, ki si ga mesto vrtnic zasluži, urejen prostor, kjer bi lahko prikazali najpomembnejše vrtnice, od najstarejših do modernih, vključujoč tudi historične, starinske vrste, kot so burbonke. Računamo na našo aktivno vlogo v projektu evropske kulturne dediščine, kajti naša prizadevanja niso samo vrtnarska, ampak so predvsem kulturna. Smiselno se nam zdi, da bi mestni rozarij umestili v park Rafutske vile.

Svojo ljubezen do vrtnic ste nadgradili z obilico strokovnega znanja. Kdaj se je vse začelo?

Vrtnice me pritegujejo že od mladosti. Mislim, da je bil oče tisti, ki me je naučil cepiti vrtnice in mi je očitno privzgojil posebno zanimanje za te rastline. V času, ko sem delala v Hitu, me je sodelavka povezala s človekom, ki pri nas o vrtnicah največ ve, ki je naša glavna strokovna moč, in to je novinar Edi Prošt. Navdušila sem se in od takrat dalje sem svoje znanje nadgrajevala. Mimo hortikulturnih tem so me vedno zanimale še druge, študirala sem evolutivno naturopatijo in ugotovila, da so vrtnice izjemno učinkovite pri menopavznih tegobah, pri različnih simptomih, kot so vročinski oblivi, zmanjšana koncentracija, nespečnost. Na to temo sem napisala tudi svojo diplomsko nalogo in temeljito raziskala predvsem učinkovitost damaščank, ki so prednice burbonk.

S svojo hčerko Vido Rojšek ste napisali zelo zanimivo knjigo, Sladki recepti z vrtnicami, v kateri ste zbrali veliko receptov za sladice in napitke. Kako lahko iz dišečih vrtnic spečemo različne dobrote in pripravimo okusne jedi?

Vedno me je zanimala tudi kulinarika, ker rada kuham; tako sem s hčerko, ki je tudi oblikovalka, pripravila zbirko receptov. Objavili sva več kot petdeset različnih, zelo preprostih receptov, kajti najin namen je bil navdušiti ljudi za te okuse. Vrtnice imajo čudovite in različne okuse in v zadnjih letih s stališča kulinarike spoznavamo tudi burbonke – rožni žele iz burbonke Madame Isaac Pereire ima tako poseben okus, ki se mi zdi še bolj izvrsten, kot je znani okus damaščanskih vrtnic. Novi recepti stalno nastajajo. Uporaba vrtnic v kuhinji je enostavna, lahko uporabimo vsako vrsto vrtnice, najboljše pa so tiste, ki dišijo, imajo barvo in ki seveda niso škropljene. Paziti moramo, da jih termično ne preveč obdelamo, ker so vrtnice občutljive in jih drugi okusi takoj prekrijejo. Lepo se družijo npr. z vanilijo, muškatnim oreščkom, s cimetom in podobnimi, bolj nežnimi okusi.

So vrtnice v kuhinji uporabljali že v preteklosti?

Vrtnice so že dolga stoletja uporabljali v kuhinji predvsem orientalski narodi in v glavnem v sladkih dobrotah. Na Balkanu je še vedno v rabi vrtnica kot temelj za vrtnično sladko, to je sladek žele, v Turčiji in drugod lahko kupimo ratluk, ki ga postrežemo ob tradicionalno kuhani kavi. Tudi izvorni recept marcipana, mandeljevega testa, je aromatiziran z rožno vodo, tako kot tibetanski lasi, ki je podoben jogurtu. Žal originalni recepti skoraj izginjajo, ker sestavine nadomeščajo sintetični okusi in barve, tako da, ko kupimo te slaščice, moramo dobro prebrati, če je v receptu sploh kaka vrtnica.

Kako pa lahko sami predelamo domače vrtnice?

Svetujem, da gojimo prave sadike vrtnic, ki imajo izrazit vonj in barvo – najboljše so sadike damaščank ali centifolij. Cvetne lističe posušimo in ti so osnova za ustvarjanje v kulinariki; če pa nimajo barve, si lahko pomagamo s sokom rdeče pese ali z malinovim sokom. Doma lahko destiliramo rožno vodo, to je hidrolat vrtnice, ki ga lahko uporabljamo za osebno nego, za vlaženje kože in tudi za aromatiziranje številnih jedi in napitkov. Lahko kupimo tudi biološko eterično olje prave damaščanske vrtnice, ki je nekaj ekskluzivnega – kapljica tega eteričnega olja lahko aromatizira celo veliko torto za osem ljudi. To olje je tako koncentrirano, da ga moramo zelo razredčiti, šele tako lahko čutimo vonj po vrtnicah. Najdražji kozmetični naravni izdelki vsebujejo to olje, ki je navadno iz Bolgarije, uporabljamo pa ga tudi v terapevtske namene: nakapamo ga lahko v neko nosilno olje in ga nato transdermalno, preko kože, utiramo v notranjo stran komolca, da pride čimprej v kri. S svojimi blagodejnimi učinki deluje na simptomih menopavze. Za odišavljanje prostora ga je preprosto škoda, ker je izredno drago (nad deset tisoč evrov na liter) in dragoceno.

Iz vrtnic lahko pripravimo tudi slane jedi?

Za moje pojme je kuhanje z vrtnicami višek sladkega kulinaričnega ustvarjanja, so pa primerne tudi za slane jedi. Sama sem že marinirala soško postrv, naredila sem karpačo z vrtnicami, roza poprom in oljčnim oljem, nastala je neverjetna poslastica. Zdaj spoznavam nove kombinacije, nova vesolja. Navdih za svoje recepte najdem tudi v indijskih receptih, preoblikujem pa jih čisto po svojem okusu.

Sestavine za recepte iz vrtnic lahko najdemo tudi v vaši trgovini Zale & Pepe v Novi Gorici. Kdaj ste trgovino odprli?

Trgovino smo odprli leta 2014. Delamo vsak dan, razen sobote in nedelje, in za zdaj se s tem ukvarjam sama, nabavljam, raziskujem nove izdelke in po dobrih šestih letih v tem še vedno uživam. Ideja za odprtje trgovine je prišla popolnoma spontano, takoj sem jo zagrabila in ni mi žal. V trgovini imam skoraj vedno na zalogi cvetne lističe ekološke vrtnice iz Bolgarije, posušene cvetove, posušene cvetne popke damaščank, ki so tudi zelo lepi na pogled. Imam več vrst hidrolata in različne začimbe, s katerimi lahko začinjamo tako sladke kot slane jedi. Imam tudi čisto ekološko eterično olje v majhnih epruvetah za en sam gram.

Od kod ime vaše trgovine?

V resnici gre za spoj med imenom moje none Rozalije, Zale, in mojega nonota, ki je bil Jožef in so ga klicali Pepe. Oba sta bila znana v Brdih, nono in pranono sta namreč vodila predelavo sliv v prunele, izjemno posebnost, ki so jo do druge svetovne vojne preko trgovcev v Gorici in Krminu, ponavadi so bili to Židje, izvažali v svet, v Nemčijo, Rusijo, Skandinavijo in celo Ameriko. Zale in Pepe sta bila znana tudi po tem, da sta v Šmartnem imela majhno trgovino in gostilnico in še danes, kljub temu da ju že dolgo ni več, se ju mnogi spominjajo. To je del mojega družinskega izročila. V Brdih sem se rodila in preživela otroška leta, tja sem se tudi vrnila. Tudi v okviru študija etnologije sem se ukvarjala z Brdi, ki so mi posebno pri srcu. Upam, da bom imela priložnost prispevati h kulturni podobi teh krajev; del teh prizadevanj je tudi knjiga z naslovom Skrita belina, ki sva jo izdali z Darinko Sirk in v kateri sva predstavili starinsko spodnje perilo. Knjiga je izšla pred dvema letoma in zaradi omejitev žal še ni prišla v javnost.

Kaj še ponujate vašim strankam?

V trgovini želim ponujati predvsem res dobro hrano, trudim se dobiti čim boljše izdelke od čim bliže. Imam ekološke kravje, ovčje in kozje mlečne izdelke, različne piškote, peciva, domače pite iz Zeliščarskega centra, različne zeliščne čaje, tinkture. Kupci imajo na voljo zelo dobra olja, testenine, nabavljam pa tudi različne prehranske dodatke, ki mi pridejo prav pri mojem naturopatskem delu, in nekaj zanimivih izdelkov za razna darila, knjige in druge predmete. Ob četrtkih smo v trgovini prevzemno mesto za ekološko zelenjavo iz ekološke kmetije Ipavec v Šmarjah na Vipavskem, ob torkih in petkih imamo čudovit domač kruh iz krušne peči ekološke kmetije Kravos iz Malih Žabelj. Ko le morem, si priskrbim domače šparglje, pozimi pa ekološka domača jabolka in zelo se trudim, da dobim kakovostne citruse iz Sicilije, ekološke limone, pomaranče in grenivke – naveze z našimi dobavitelji iz Italije so dobro delovale kljub omejitvam.

Imate tudi zelo lepo izdelano spletno stran www.zale&pepe.com. Koliko mislite, da je danes komunikacija po spletu in družbenih omrežjih pomembna?

Izkušnje kažejo, da je taka komunikacija vse bolj pomembna, in to ne samo zaradi trenutnih omejitev. Ljudje enostavno nimajo časa hoditi po dosti trgovinah, vedno bolj se poslužujejo spletnih trgovin, po drugi strani pa vidim, da se precej ljudi vrača v majhne trgovine, kjer lahko iz prve roke izvejo veliko več o izdelkih. Pri meni dobijo stranke tudi recepte in naturopatske nasvete, ki vključujejo tudi svetovanje v zvezi s hrano. Zelo sem zadovoljna, ko nas ljudje odkrijejo in se potem vračajo, ker mislijo, da je prava prihodnost kakovostnih trgovin v majhnih in ne v velikih trgovinah.

Dolga leta ste bili vodja odnosov z javnostjo v novogoriškem Hitu, zdaj upravljate svojo trgovino, po poklicu pa ste etnologinja in sociologinja. Kaj vas najbolj zanima? Kaj največ raziskujete?

Od leta 2013, ko sem začela študirati naturopatijo, me najbolj priteguje prav to področje. Evolutivna naturopatija je zelo moderna smer naravnih oblik pomoči – mi ne zdravimo, ljudem svetujemo in jim pomagamo, da se ozdravijo sami, s svojimi samozdravilnimi sposobnostmi. Zdi se mi, da je to področje vedno bolj aktualno, vsi namreč vemo, da se razmere v zdravstvu ne spreminjajo vedno na bolje, kljub vedno večjim potrebam so ljudje pogosto razočarani nad zdravstvenimi storitvami in iščejo druge možnosti. Sama sem prepričana, da je pomoč človeku najboljša in najbolj celovita takrat, ko sodelujeta zdravnik in naturopat. Naturopati skrbimo za podajanje vsebin, ki so v splošni javnosti razmeroma malo znane, in za konkretno pomoč ljudem, ki imajo specifične težave. Taka težava je npr. izgorelost – poslovni svet terja od ljudi vsak dan vedno več, še posebno od žensk, ki morajo na delovnih mestih še posebno dokazovati svoje sposobnosti ob vseh ostalih obremenitvah, ki jih imajo doma. Večkrat prihaja do preobremenitev, ki imajo hude, tudi trajne posledice, uradna medicina lahko pomaga s svojimi mehanizmi, včasih pa ti niso trajne rešitve.

Kateri so vaši načrti za prihodnost?

S kolegi skušamo zasnovati specifične programe, s katerimi bi pomagali ljudem. Radi bi imeli seminarje v manjših skupinah, v naravnem okolju, kjer bi ljudje v nekaj dneh dobili osnovni pogled na svoje osebno zdravstveno stanje na telesni, psihični, čustveni in energetski ravni in obenem spoznavali rastline za samopomoč in za hrano, sprostitvene tehnike, si izmenjavali izkušnje. Nudili bi celosten terapevtski pregled, iz katerega ljudje lahko razumejo, katere spremembe v vsakdanjem življenju so potrebne.

Z možem, ki je etnolog in velik strokovnjak za naravo, nameravava po upokojitvi pripravljati delavnice in popeljati ljudi, ki si sami ne upajo, v naravo. Oba imava zelo rada botaniko in najino znanje ter izkušnje bi rada predajala otrokom in ljudem, ki to iščejo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme