Saksidove Malenkosti, ki to niso

Piše: Davorin Devetak

MILJE V muzeju Carà še do nedelje

Ko sem kot mladenič zahajal v goriški Kulturni dom, me je vedno očarala majhna barvna, stilizirana keramična “apsida”, ki je kraljevala pod obokom točilnega pulta gospe Berte. Predstavljala je majhno fantazmagorično idilo goriškega umetnika Rudolfa Sakside, ki nas je spremljala v neskončnih pogovorih ob kozarcu belega ali črnega, ob filmu ali razpravi v mali dvorani. Kot me še danes idealno prevzemajo velike oljnate barvite krajine duha in občutljivosti drugega primorskega vizionarja, Silvestra Komela, v istem hramu. Isto sozvočje razposajene svežine in živobarvne svobode občutim zdaj ob neobsežni, a bogati retrospektivni razstavi Malenkosti, a tudi ne, ki sta jo iz nadrealne čarobnosti sveta Rudolfa Sakside izluščila kustosa Jasna Merkù in Massimo Premuda in jo postavila v miljskem muzeju sodobnih umetnosti Ugo Carà vse do nedelje, 29. januarja 2023.

Na zelo ustreznih in harmoničnih površinah, naravno razsvetljenih belih sten, izstopajo s svojo drzno in izzivalno lepoto vizije obzidanih mest, alegorični pogledi, baržunaste figure, ptice z rokami … in še bi lahko našteval mojstrske projekcije fantazije in duševnega podzemlja umetnika; v njih prevladujejo jasno izrisane osnovne barve, zelena, rdeča, sinja. V izboru kakih štirideset slik, ki so nastajale od zgodnjih petdesetih do sedemdesetih let preteklega stoletja, so v ospredju stilizirane, v glavnem ženske figure in akti, s črno podlago, nadrealne plesalke, dekleta, vile, violinistka, ki jih posebno ovrednoti belina pobarvane stene. Dekle pri ogledalu žlahti harlekinasti Kleejev mozaik (na sliki).

Nenavadno galerijo prijaznih in prijetnih prikazni duha in življenja dopolnjujejo tudi uporabni predmeti, kot so krasni, s saksidovsko značilnimi ornamenti okrašeni mizici in pa tiski ter originalne risbe za dvoje knjig. Najprej bogate, globoke prefinjene ilustracije za Zgodbo o morskem konjičku Ade Škerl, ki je izšla pri Primorski založbi v Kopru leta 1953; mehke slike spominjajo na znamenite Disneyjeve risanke o podmorskem svetu. In pa krasne, skoraj gravirane, črno-bele risbe, z rahlimi barvnimi osvetlitvami, za Malega samouka, ki je neke vrste droben  otroški priročnik; sestavil ga je Boris Pahor za Mladinsko knjigo leta 1963.

Na informativnem panoju razstave sta tudi odlomka Pahorjevih spisov o umetniku z nedvomno žlahtno patino časa: Pri Saksidi v ateljeju, za revijo Tokovi (1956), in iz Primorskega dnevnika z dne 7. 11. 1950, ko je ob razstavi Rudolfa Sakside v tržaški galeriji Scorpione Boris Pahor ugotovil, da “poizkuša strnitev sodobnega geometričnega slikarstva s plastiko razumljivih besed”. Na razstavi se lahko dobi tudi lep in izčrpen katalog Saksida, Pittore cantastorie – Slikar čarodej (avtor Joško Vetrih in Giulia Giorgi), ki je izšel leta 2016 ob veliki antološki razstavi, posvečeni primorskemu klasiku v Gorici (2014) in Trstu (2015). Razstava je odprta še v četrtek in petek (26. in 27. 1.), od 17.00 do 19.00, v soboto (28. 1.), od 10.00 do 12.00 in od 17.00 do 19.00, v nedeljo (29. 1.) pa samo od 10.00 do 12.00.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme