Sakralna bogastva na Kostanjevici
V nedrjih samostana se skrivajo številne lepote in dragocenosti
V soboto, 25. marca 2023, je bilo v samostanu na Kostanjevici odprtje razstave o sakralnih predmetih, ki jo je pripravil Zavod za varstvo kulturne dediščine skupaj z Goriškim muzejem Kromberk – Nova Gorica. Pred odprtjem je zaigral kvartet flavt. Razstava je zanimiva ne samo zaradi dragocenosti, ki jih nudi na ogled obiskovalcem, ampak tudi zato, ker Nova Gorica te dni pripravlja “predlog” za razglasitev Frančiškanskega samostana Kostanjevica za spomenik državnega pomena. Na žalost je bila razstava odprta le teden dni, do nedelje, 2. aprila.
Dragoceni predmeti odpirajo pogled v vsakdanje življenje kostanjeviške skupnosti, njeno spreminjanje skozi čas, vpletenost v zgodovinske dogodke. Samostan je zrasel na majhnem gričku, kjer je leta 1623 grof Matija Thurn dal na svoje stroške postaviti kapelo. Prvi skrbniki samostana so bili karmeličani. Pod njihovim vodstvom je samostan doživel razcvet. Najprej so uredili cerkev in potem povečali samostan. Leta 1785 je cesar Jožef II. ukinil samostane, ki se niso ukvarjali s poučevanjem mladine, kmetijstvom ali čim podobnim. V slovenskih deželah je bilo ukinjenih kakih 50 samostanov, med njimi tudi frančiškanski na Kostanjevici. Samostan je bil ponovno odprt šele leta 1811, ko so se frančiškani tja preselili s Svete Gore in iz mestnega središča. S seboj so prinesli tudi podobo Kostanjeviške kraljice, to je Marija z Detetom, ki sedi pred kostanjevim drevesom. Slika je iz druge polovice 17. stoletja. Dandanes je samostan nekoliko manjši, ker je bil med prvo svetovno vojno deloma porušen in so ga obnovili le del, ne pa v celoti. V preteklosti je bil zelo bogat z umetniškimi deli, a jih je v vojni bilo mnogo uničenih. Iz ruševin pogorelega samostana niso mogli rešiti vseh predmetov. Precej slik visi na hodnikih, na primer slika sv. Hilarija in Tacijana, zavetnikov Gorice, ki je edina v Sloveniji. Med liturgičnim posodjem je treba omeniti bogato okrašen burbonski kelih s pripadajočo pateno, na katerem je vgraviran napis, iz katerega razberemo, da ga je samostanu podaril vojvoda in princ Pierre Louis Jean Casimir de Blacas. Ta je namreč prišel v izgnanstvo z zadnjim francoskim kraljem Karlom X. Burbonskim, ki je skupaj z drugimi člani družine pokopan v spodnji grobnici. Na sredini cerkve so odprli prehod h kripti s krstami, ki se nahajajo pod daritvenim oltarjem, sarkofagi pa so bili izdelani iz kraškega kamna.
Razstava je rezultat prvega projekta, tj. priprave inventarne knjige predmetov, med katere spadajo kipi, slike, cerkveno posodje, liturgična oblačila in številni liturgični predmeti, ki so skozi stoletja delovanja samostana postali del njegove zbirke. Na romarsko vlogo cerkve in samostana spominjajo številni votivni darovi, ki so jih s priprošnjami ali zahvalami za podeljeno milost zapustili mnogi verniki. Slikarska dela, ki so se ohranila, sodijo v različna obdobja. Zanimiva je upodobitev sv. Antona z lilijo in knjigo na leseni plošči iz 17. stoletja. Ne pozabimo, da ima samostan tudi precej starih knjig, nad 16.500, ki so shranjene v samostanski knjižnici, poimenovani po Stanislavu Škrabcu. Škrabec je bil brez dvoma naš največji jezikoslovec in slovenist 19. stoletja. Utemeljil je moderno pravorečje in pred prvo svetovno vojno stalno pisal o slovničnih vprašanjih slovenskega jezika. Na Kostanjevici je živel več kot štirideset let in z marsičim pripomogel, da je samostan postal zanimiv.
