S Timonom Atenskim se zazreti v naš čas

V Slovenskem narodnem gledališču Nova Gorica je že vse pripravljeno za slovesen začetek nove gledališke sezone, ki jo letos označujeta kar dva pomembna mejnika, dvajsetletnica odprtja nove gledališke stavbe v Novi Gorici in desetletnica statusa državne ustanove. Pod naslovom Različno pravično bo igralski ansambel z osmimi premiernimi uprizoritvami klasičnih in sodobnih avtorjev in ustvarjalnih estetik, pod taktirko režiserjev starejše in mlajše generacije, skušal z raznih perspektiv raztolmačiti, kaj je prav, kaj je pravica, pravično. S tem temeljnim vprašanjem se ukvarja človek na vsakem svojem koraku in je zato ta tematika nadvse privlačna in seveda zmeraj aktualna. Nedvomno se za gledalce, ki radi zahajajo v gledališke dvorane, ker čutijo potrebo po notranji obogatitvi in umetniškem užitku ob razglabljanju različnih vsebin, pa tudi za tiste, ki so se letos prvič odločili za vpis gledališkega abonmaja, obetajo nadvse zanimiva srečanja z gledališkimi izpovedmi. Prav zato bi morali v ta novogoriški Talijin hram, ki nam je zemljepisno tako blizu, bolj pogosto zahajati tudi “zamejski” Slovenci iz Gorice, saj njegov premišljeno izbrani repertoarski program nedvomno žlahtni kulturno ponudbo “skupnega goriškega prostora”.
V prejšnjih tednih so v SNG Nova Gorica zelo intenzivno potekale dopoldanske in večerne vaje za uvodno predstavo, tragedijo o denarju, Timon Atenski Williama Shakespeara in Thomasa Middletona, katere premierna uprizoritev je na sporedu v četrtek, 26. septembra 2013. Režijsko paličico pri njej suče režiser Janez Pipan (Novo mesto, 1956) – od l. 1994 do l. 2008 ravnatelj ljubljanske Drame, sedaj v glavnem pa “hišni” režiser v SLG Celje -, z veliko režijskimi izkušnjami v raznih slovenskih gledališčih in kar nekaj pomembnimi nagradami. Med te spada Borštnikova nagrada l. 1993 za režijo uprizoritve Krst pri Savici Dominika Smoleta, ki je bila prva predstava v novem gledališkem poslopju v Novi Gorici. Selitev iz tesnih, sicer z umetniškimi izkušnjami nasičenih prostorov v Solkanu je nedvomno značila začetek nove rasti Primorskega dramskega gledališča, na katerega so – ali bi morali biti – ponosni vsi prebivalci Goriške, zaradi vrhunskih predstav, ki so zaznamovale to njegovo umetniško obdobje.
Med eno in drugo utrujajočo vajo drame Timon Atenski smo se prejšnji četrtek srečali z režiserjem Pipanom, saj je zelo prijazno sprejel povabilo na pogovor za naš tednik, za kar se mu prisrčno zahvaljujemo in mu želimo še veliko ustvarjalne energije pri uresničitvi prihodnjih umetniških načrtov.

S kakšnimi občutki ste se po dvajsetih letih vrnili v novogoriško gledališče in kakšen se vam zdi današnji igralski ansambel v primerjavi s tedanjim?
Vrnil sem se z veliko treme, po drugi strani pa tudi radovednosti, kaj se je v dvajsetih letih spremenilo in zgodilo novega. Mnoge stvari so pravzaprav enake, kar je presenetljivo. Včasih sem med vajo imel občutek, kot da samo nadaljujemo delo pri novi uprizoritvi, po nekem krajšem premoru, in da je Krst pri Savici bil ravnokar na odru. Skratka, delovne navade, način dela, vse to, kar je v gledališču neka tradicija, neki standard, del nekih ritualov, navad, vse to je enako, kot je bilo. Ne glede na to, da so se ansamblu pridružili novi ljudje, da so nekateri, s katerimi sem takrat delal, upokojeni. Vsi smo se pač postarali za dvajset let: to je edina velika sprememba!
Je morda vzdušje v tem primorskem gledališču med študijem predstav drugačno kot v kakšni drugi gledališki hiši v osrednji Sloveniji?
Sam pri delu ne delam razlik. Svoje delo organiziram in peljem na podoben način pri vsaki uprizoritvi. S tem principom seznanim ansambel vedno na začetku študija, če ga še ne poznajo, in potem delamo uprizoritev. Predstava je tista, ki definira in tudi narekuje tempo in način dela ter njegovo organizacijo, ne glede na to, v katerem gledališču se to dogaja. Seveda, jasno, da so razlike, vedno so, to je normalno. Vsako gledališče je posebno, individualno, zakaj bi vsi delali na enak način!
S kakšnim pristopom ste se lotili študija tega klasičnega dela, ki ponuja veliko vsebinskih vzporednic z današnjim časom?
Timon Atenski je Shakespearova drama iz njegovega poznega, zadnjega obdobja ustvarjanja. Napisal jo je skupaj s Thomasom Middletonom; to so sedaj strokovno tako rekoč nesporno potrdili. Delo je ostalo nedokončano in v času Shakespearovega življenja verjetno neuprizorjeno. Skratka, ni podatkov o tem, da bi bila kakšna uprizoritev, ki bi jo Shakespear doživel. Dolgi dve stoletji je bilo skoraj pozabljeno; na gledališke odre je suvereno stopilo šele v drugi polovici dvajsetega stoletja, ko je evropsko in tudi ameriško gledališče v tem besedilu odkrilo neko posebnost po tematiki, po načinu, kako je napisano. Tisto, kar je morda najpomembnejša posebnost med Shakespearovimi teksti, pa je, da se ta drama navdihuje v neposrednem življenju tedanjega Londona. Kljub temu da je Shakespeare vzel zgodbo iz antike, jo je potem že takrat dramatiziral na tak način, da je zlahka prepoznati v njej dogajanja tistega časa. Predvsem imam tu v mislih rojstvo, nastanek kapitalizma, vpliv denarja na življenje ljudi, države, nastanek tega divjega, surovega kapitalizma, ki ga je Shakespeare doživljal na lastni koži, ker se je tudi sam ukvarjal z nekimi posli. Tudi bankrotiral je skupaj z očetom. Skratka, vse to je zanimivo in pravzaprav je ta snov zelo zanimiva tudi danes. Zato sem se odločil, da dramo, dogajanje, postavim v sodobni, današnji čas.
Koliko bo v predstavi vaše umetniške interpretacije te žal vse bolj aktualne tematike o kopičenju kapitala, o bankrotiranju …
Uprizoritev bo seveda moja interpretacija teksta. Ampak nisem spreminjal Shakespeara, spreminjal sem samo strukturo dogajanja. Ker je to nedokončan tekst, ga je seveda potrebno vedno, pri vsaki uprizoritvi, na neki način urediti: režiserjeva naloga je sicer že sama posebej taka, da to gradivo uredi. Skoraj nemogoče ga je urediti dobesedno tako, kot je objavljeno. Jaz sem to naredil mogoče radikalneje, se pravi bolj avtorsko, ampak vendarle na tak način, da besedila samega nisem spreminjal. Skratka, neko današnjo zgodbo povem s Shakespearovimi in Middletonovimi besedami. In te besede so take, kot bi jih avtor napisal danes.
V zvezi z besedilom, kaj menite vi o izdanem prijateljstvu, nehvaležnosti, o tej levitvi človekoljuba v ljudomrzneža? Kaj ste ob razvijanju vsebine najbolj poudarili?
Glavni junak je seveda neke vrste posebnež. Živi v dveh skrajnostih: najprej kot bogataš in velik filantrop, potem ko bankrotira in ko ga prijatelji zapustijo, ko ga izdajo, se sam odloči za neko drugo skrajnost, mizantropijo, ljudomrzništvo, za umik iz družbe v samoto, da bi na ta način pokazal tej skorumpirani družbi z razpadlimi vrednotami in medčloveškimi odnosi, kakšna je, da bi se ji na neki način maščeval. Seveda je treba to protagonistovo situacijo vendarle gledati z več plati, namreč ni vse skupaj tako enostavno. Navsezadnje je za vse, kar se mu zgodi v življenju, kriv sam. Težko je pač danes sočustvovati s človekom, ki je obogatel, recimo, z mahinacijami na borzi, potem ko bankrotira, pa išče pomoč, solidarnost, sočustvovanje. Težko pač sočustvujemo s takim človekom! Junak drame Timon Atenski je take vrste človek, zato je še poseben izziv uprizoritve prav ta, kako ga vendarle nekako približati ljudem, da ne bo odbijajoč, da ne bo samo odvraten, ampak da bodo v njem uzrli tudi človeka. S tem se nekako ukvarjamo in poskušamo, ne da bi umilili to dramo, njeno sporočilo in njene ostrine, vendarle približati tega junaka našemu, današnjemu razumevanju oz. da bi morda skozi njegovo zgodbo, skozi to, kar se njemu dogodi v življenju, drugače lahko pogledali na to, kar počnemo sami.
To je nekako sporočilo, ki ga želite dati?
Ja, če nam bo seveda uspelo.
Ste ob skorajšnji premieri zadovoljni z opravljenim delom?
Ni še trenutek, da bi lahko rekel, ja ali ne. Absolutno do premiere moram ostati nezadovoljen. Ogromno dela nas še čaka v zadnjih dneh študija. Predstava se pravzaprav šele zdaj sestavlja. Nismo je še “spustili” preko odra v celoti. Še vedno jo izdelujemo po segmentih in bo potrebno še nekaj dni zelo zbranega in poglobljenega garanja, da bomo ugotovili, ali je vse na svojem mestu, tako kot smo si zamislili v začetku. Trudimo se pač, da bi tako bilo. Imam pa vendarle dober občutek, na prvem mestu zaradi ansambla, ki je izjemno požrtvovalen s protagonistom na čelu, nosilcem naslovne vloge, Binetom Matohom, ki po mojem ustvarja eno izmed svojih največjih igralskih stvaritev v karieri. Nekako se tudi potrjuje, da besedilo deluje zelo sodobno, komunikativno, da je v njem kljub tem težkim temam veliko humorja in na drugi strani pa tudi zelo hudih ostrih človeških situacij. In ta uprizoritev je nekako montaža teh prvin, montaža, ki pričakuje aktivnega gledalca, se pravi gledalca, ki bo s svojimi mislimi sodeloval v razvoju zgodbe in te povezave z življenjem nenehno iskal, pač na podlagi tega, kar mu mi predlagamo.
Morda bo še sebe uzrl v tem.
Morda, morda…
Iva Koršič

Pogovor z režiserjem Janezom Pipanom ob premieri SNG Nova Gorica

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme