S svojimi karakternimi kreacijami je oplemenitil ničkoliko gledaliških predstav in filmov

Piše: Iva Koršič Fotografije: damj@n

Za vedno nas je zapustil veliki dramski umetnik Anton Petje

V jesenskem večeru, 17. novembra 2023, se je od življenja, ki mu je natrosilo veliko zadoščenja in uspehov na odrskih deskah, pa tudi na filmskem platnu, za zmeraj poslovil čudovit igralec, v čigar vlogah “resnobnih ali komedijskih” se je skrivala “posebna, petjetovska izraznost: nagnjenost in tudi ljubezen do raznovrstnih ostrih, tudi grotesknih izrisov, v katerih je bil v tržaškem gledališkem ansamblu zmeraj prvi med enakimi”. Tako sta med drugim orisala njegovo svojevrstno, izrazito igralsko izražanje Dušan Moravec in Vasja Predan v knjigi Sto slovenskih dramskih umetnikov. Zatrdila sta, da je Petje med tistimi “igralci, ki so na začetku svoje ustvarjalne poti kar nekako nonšalantno ‘preskočili’ vloge mladostnikov in se takoj usmerili k tako imenovanim odraslim dramskim likom”. Anton Petje je s svojimi izvrstno izrisanimi, večkrat zapletenimi, včasih pa tudi prav komično poudarjenimi vlogami dolgo vrsto let plemenitil ustvarjalno delo Slovenskega stalnega gledališča Trst, pa tudi drugih gledaliških hiš na Slovenskem, in močno vtisnil svoj igralski pečat tudi na filmsko platno. Lansko leto je 3. oktobra slavil častitljiv življenjski jubilej, v letošnjem novembru pa je za zmeraj utihnil njegov globoki, pronicljivi glas. Iz njegovih ust je slovenska beseda izbrušeno pritekala kot zlata studenčnica. Sam je bil namreč izredno spoštljivo in ljubeče predan maternemu jeziku, zato je do vsakega dramskega teksta pristopal izredno natančno, da so si izgovorjene besede sledile kot biseri na dragoceni ogrlici. Gotovo mu je bila ta ljubezen že položena v zibelko, ki mu je stekla v Gabrovki pri Litiji 3. oktobra 1932. Življenjsko pot pa je sklenil v Gabrovici na Krasu, kjer sta si z ženo, nepozabno igralko Bogdano Bratuž (1934-2021), hčerko znanega kavarnarja iz Gorice, uredila prijeten dom in kjer se je sam, dokler je mogel, ukvarjal tudi s kmetijskim delom in si tu ob kraških lepotah nabiral ustvarjalnih moči in navdiha.

Po opravljeni nemški osnovni šoli na Koroškem (tja se je njegova družina preselila za nekaj let, nato se vrnila v Jugoslavijo) se je  njegova študijska pot vila med Radovljico, Mariborom in Ljubljano. Šolanje je po želji staršev nadaljeval na medicinski fakulteti in tu vztrajal tri leta, potem pa ga je srce vodilo na ljubljansko AGRFT, kjer je diplomiral l. 1968 (medtem je večkrat nastopal kot statist v ljubljanski Drami). Poklicna gledališka pota je začel ubirati l. 1959, ko je v Slovenskem ljudskem gledališču v Celju, kjer je ostal le eno leto, igral v predstavi Kranjski komedijanti Bratka Krefta. Celo desetletje (1960-1970) je s svojimi izrazitimi liki bogatil delovanje SNG Maribor (tu mu je žena Bogdana, s katero sta se spoznala na akademiji, povila sina Zvoneta) in za tri vloge prejel nagrado Prešernovega sklada, nato pa vse svoje igralske umetnije in talente podarjal zamejskemu občinstvu. Kar 36 let svojega ustvarjalnega zagona je namenil Slovenskemu stalnemu gledališču Trst, kjer je bil v “zlati dobi našega gledališča” eden izmed temeljnih stebrov in mu je zvesto služil do upokojitve. Svoj tržaški debi je doživel v delu L. N. Tolstoja Moč teme v režiji Jožeta Babiča.

V dolgi igralski pustolovščini, ki jo je delil z ženo Bogdano Bratuž, je izoblikoval nad 150 vlog in raznovrstnim, izbrušeno izdelanim likom vselej vdahnil poseben, edistveni žar in s tem potrdil, da je “virtuoz detajla in da zna prepoznati tudi najbolj tenkočutne osebnostne poudarke”, kot sta se o njem izrazila omenjena kritika Moravec in Predan in dodala, da je “kot igralec tako imenovanih resnih in zapletenih karakternih vlog kakor tudi komedijskih in burlesknih likov bil ne samo prvi med enakimi ustvarjalci v tržaškem Slovenskem stalnem gledališču, marveč sploh v slovenskem dramskem teatru minulih treh desetletij. To pa je seveda vse prej kot malo.” Pri tem omenjata nekaj najbolj markantnih Petjetovih kreacij: Barona Naletela v Linhartovem Matičku, Župnika v Cankarjevem Kralju na Betajnovi, Ščuko in Grudna v Narodnem blagru, Hvastjo v Hlapcih, Macafurja v Leskovčevih Dveh bregovih, Jošta v Župančičevi Veroniki Deseniški, Kreona v Smoletovi Antigoni, Edka v Mrožkovem Tangu, Tyrona v O’Neillovem Dolgem dnevu potovanja v noč, pa še celo vrsto drugih … Petje je imenitno poosebil tudi like iz del italijanskih (npr. Pirandella) in svetovnih avtorjev (Osvalda v Ibsenovih Strahovih, Georgea v Albeejevi drami Kdo se boji Virginie Woolf, Stalina v Pownallovi Mojstrski lekciji). Izreden je bil v  Süskindovi monodrami Kontrabas (sezona 1986-87) v režiji Žarka Petana. S svojo razpoznavno odrsko izraznostjo je obarval tudi like v umetninah naših zamejskih dramskih umetnikov.

Rad se je razdajal tudi na filmskem platnu in v televizijskih ter radijskih igrah. Leta 1962 je sodeloval v filmski uspešnici  Tistega lepega dne Franceta Štiglica in nato v celovečernih filmih in televizijskih nadaljevankah (tudi tujih) in v koprodukcijah naštel 67 vlog. Tudi radijske igre in besedila sodobnih slovenskih pesnikov je požlahtnil s svojimi enkratnimi interpretacijami. Akademik Boris Paternu (1926-2021) ga je označil kot enega izmed najbolj prodornih interpretov pesniških umetnin.

Zaradi izjemnega ustvarjalnega opusa, umetniške prepoznavnosti in kakovosti, neizbrisnih sledov, ki jih je pustil v igralski zgodovini slovenskega gledališča, je Anton Petje prejel nagrado Tantadruj za leto 2014.

Tudi v zadnjih letih svoje igralske poti je hvaležnemu občinstvu podaril nekaj čudovito izklesanih likov v delih A. T. Linharta Ta veseli dan ali Matiček se uoženu (r. Vito Taufer, SSG Trst 2001); Filiberta Benedetiča/Adrijana Rustje Dva bregova, v svetu songov (r. Adrijan Rustja, SSG Trst, 2002); Aksentija Topolovića, Dušana Kovačevića Maratonci tečejo častni krog (r. Dejan Mijać, SNG Nova Gorica, 2005); Borisa Pahorja Spopad s pomladjo (r. Marko Sosič, SSG Trst, 2006).

Anton Petje, ki se je sam opredelil za “instinktivnega, raziskovalca človekove duševnosti in odrske skrivnosti”, se je po dolgih letih bivanja na Tržaškem za nekaj let preselil na Goriško. Ker je z ženo Bogdano živel v severnem delu mesta, smo ga večkrat srečevali tudi na goriškem Travniku. Srečanje z njim je bilo vselej praznično, saj je znal s svojim prirojenim gosposkim, a tudi izredno prisrčnim pristopom sogovorniku posvetiti veliko pozornosti in mu nakloniti nekaj svoje iskrivosti, ki je sijala tudi iz njegovega iskrenega, izredno izrazitega in živahnega pogleda. V kramljanju z njim se je vedno zaiskrila njegova žlahtna ljubezen do izbrušenega slovenskega jezika, kar zdaj večkrat pogrešamo celo na odrskih deskah. Čeprav je gledališka umetnost tako enkratna in izmuzljiva in čas marsikaj zabriše, bodo v zavesti in srcih gledalcev, ki nam je bilo dano spremljati umetniško snovanje Antona Petjeta, zatrdno vkovane njegove do “briljance  prignane” dramske stvaritve in njegova vselej suverena, neomajna odrska prezenca.

Odslej njegovo telo, ki se je tako učinkovito znalo preobražati v najrazličnejše like (tudi psihološko zapletene negativce je zelo rad igral!), spokojno počiva v objemu kraške zemlje, njegova duša pa je gotovo že lahkotno odplavala v nebeške širjave, da bi svobodno odkrivala skrivnosti onstranstva.

Hvala za vse, spoštovani, dragi gledališki umetnik Anton Petje!

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme