S čustvi prežarjeno pevsko popotovanje od Rezije do Istre
Kostanjevica pri Novi Gorici / Koncert MePZ Lojze Bratuž v sodelovanju z gojenci SCGV E. Komel
Kot je že ustaljena navada, se je Mešani pevski zbor Lojze Bratuž, ki ga je l. 1951 ustanovil skladatelj in vznesen kulturnik Mirko Filej (1912-1962) in nosi ime po nedolžni žrtvi črnosrajčnikov v temnih fašističnih časih, sklenil letošnjo sezono s koncertom. Tokrat so pevci, ki prihajajo iz širše Goriške, občinstvo povabili v lepo obokano dvorano, nekdanji refektorij, samostana na Kostanjevici pri Novi Gorici, ki pod Marijinim varstvom od nekdaj povezuje tukajšnje prebivalce. S svojim dirigentom Igorjem Hodakom, ki je vajeti zbora prevzel v jeseni l. 2022, so poslušalce popeljali na glasbeno potovanje pod naslovom Rodna zemlja, povzetim iz manj znane istoimenske pesmi Ljubke Šorli, ki jo je uglasbil Stane Malič. V njej se nepozabna pesnica čustveno ozira na svoje rodne obsoške kraje. S temi pesničinimi stihi so pevci uvedli koncertni program, ki ga je sproščeno povezovala mlada Katja Bizjak. Koncertni večer je nosil podnaslov S pesmijo od Rezije do Istre. In res je zbor številne poslušalce pod temperamentnim vodstvom Igorja Hodaka, ki s svojo interpretacijo zna vliti v pesmi dinamično privlačnost in jih prežariti z mediteransko odprtostjo in živahnostjo – sam je doma z otoka Raba -, pospremenil od ozke ledeniške doline Rezije, jugozahodno od Kaninskega pogorja, preko večkrat pozabljene Benečije in kamnitega tržaškega Krasa do Istre, ki jo ogreva toplo sonce in obliva sinje Jadransko morje. To zemljepisno raznolikost, ki vpliva na razpoloženje prebivalcev, so pevci znali enkratno posredovati publiki. Tako sta se v tipičnem rezijanskem ritmu oglasili ljudski Jnjen čeua jti gna’, v priredbi Pavleta Merkuja, in Rezijanska (prir. Lojze Srebotnjak), pri kateri so ritmično podstat pevci poudarjali z udarjanjem z nogami ob tla, tako da se je zdelo, da med petjem slišimo še rezijansko citiro (violino) in bunkulo (violončelo). V odmaknjeno in še zmeraj premalo obiskovano Benečijo so pevci povedli poslušalce z beneško ljudsko Petelinček je zapieu, ki ji je sodobnejši zven dal Hilarij Lavrenčič. Bolj otožno je izzvenela tržaška ljudska Dekle je pralo srajčke dvej v harmonizaciji Walterja Lo Nigra. Mateja Petelin pa je priredila istrsko ljudsko Mamca, pošljite me po vodo, polno hrepenenja zaljubljenega dekleta. Prikupen istrski melos, iz katerega je bilo občutiti trdoživost ljudi, ki so se tudi v hudih časih “mižerje” znali z optimističnim pogledom pretolči skozi življenje, je vzvalovil v istrskih ljudskih Le tre sorelle, v priredbi Andreja Makorja, in vsem dobro znanih Moja mati čuha kafe, Kantaj Nineta in Dajte, dajte, ki jim je dodatne živosti in dinamike pridala priredba Alda Kumarja. Na tem razgibanem potepanju po slovenski zemlji so v glasbenih intermezzih večeru dali mednarodni pridih gojenci Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel z izvedbo mojstrovin neumrljivih klasikov. Uverturo v sam koncert je odpela mlada, obetavna sopranistka Gabriella Sofia Donadio, ki je postregla z dvema zahtevnima arijama slovitega W. A. Mozarta. Iz njegovih oper Čarobna piščal in Beg iz Seraja je zapela ariji Pamine in Blondchen. Baritonist Luca Raccaro, ki je v SCGV E. Komel poleg solo petja okrepil tudi znanje slovenskega jezika, je v lepi izgovarjavi čustveno interpretiral pesmi Kaj bi te vprašal (J. Prochazka), Mak žari (B. Ipavec) in Divja roža in bršljan (J. Ipavec). Oba letošnja prejemnika štipendije iz Sklada Silvan Kerševan je na klavir spremljala prof. Elisabetta Cavaleri, ki je s klavirsko spremljavo pripomogla, da je Saverio Zalateu na flavto zaigral 6. sonato iz dela Il pastor fido (A. Vivaldi / N. Chedeville).
Na večeru sta se predstavila še talentirana mlada pianista, odlična Julia Rebez (Gavotte et Variations, J. P. Rameau; Etuda št. 6. op. 25, F. Chopin) in Klaudio Glasovich (III Variacije op. 51, D. Kabalevsky; Allegretto iz Sonatine – 1947, C. Guastavino).
Po zahvali napovedovalke patrom frančiškanom, ker so rade volje prepustili dvorano za nastop, in zahvalnih besedah predsednika MePZ L. Bratuž Marka Terčiča vsem sodelujočim in publiki, se je program koncertnega večera, prepojenega s posebno energijo in žarom, iztekel z dvema dodatkoma, manj znano pesmijo Vinka Vodopivca Vipavska in zmeraj čarobno Pa se sliš’, ki ju je spremljalo toplo ploskanje z večernim glasbenim dogodkom zelo zadovoljnega občinstva, ki je sicer vse pesmi in vse nastopajoče vsakič nagradilo z dolgotrajnimi aplavzi.
Zboru MePZ z dirigentom Igorjem Hodakom želimo, da bi s tako živostjo in temperamentnim zagonom smelo nadaljeval svojo bogato pevsko pot, mladim glasbenikom pa da bi vztrajali pri učenju in vadbi, ki bosta gotovo prinesla pričakovane sadove.
