Roman, ki široko diha s polnimi pljuči

Konec drugega stoletja po Kr. Različni junaki, različni kraji, različne usode. Celo različne veroizpovedi.
“Po glavnem obredju je bila vojakom dana ura časa, da se zaupajo vsak svojim bogovom in opravijo daritve tudi njim na čast. Šušljajo in vedelo se je, da prestop Danuvija vzhodno od Vindobone ter udar na osrednji germanski plemeni, na Narkomane in Kvade, ne bo mačji kašelj. Vsak bog, ki bo na strani Rima, bo štel. (…) Podobno čuteči so se poiskali, se zjedrili, kdo okrog mogočnega cilicijskega boga Sandana, kdo okrog sirskega sončnega boga Elagabala, kdo okrog Tork Angega, armenskega boga vojne, kakšni so poleteli k vse bolj priljubljenemu Mitri, kakšni k noriškemu Belenu, Panonci iz okolice Petovione so se stisnili k Marimogiju. Ker sta mu zadoščala rimska prvaka Jupiter in Mars, Leontid ni šel k drugim. (…) Čepe je nehote ugledal skupino Fulminatinih vojščakov, ki niso vzdihovali ne k nebu ne k podzemlju. Skupaj so stali, molče in ošabno kot atenski stebri so stali in se ozirali na pretežno klečečo množico, ki je od tisočih molitev šumela kot čebelji panj. Leontid je vedel, kdo so. Duhovni sovražniki Rima so, brezbožneži so, ki cesarja s pobožnim poklonom nikakor ne počastijo. Fulminatini čudaki! Kristjani”!
Tako kot vsi veliki zgodovinski romani je tudi Sonce Petovione avtorja Branka Cestnika tak roman, ki široko diha s polnimi pljuči. To je eden tistih romanov, pri katerem mora bralec zelo pozorno slediti hitremu tempu dogajanja, razgibanim usodam različnih junakov, ki se med sabo prepletajo, in šele nekje na sredini romana doume, kam se pravzaprav stekajo usode ljudi, kje se poti srečajo, kako se fortuna prepleta in razpleta. In tako kot vsi veliki zgodovinski romani je tudi ta avtorjev prvenec tak roman, ki ga lahko bralec bere in zaznava večplastno: koga bo bolj zajelo razburljivo zgodovinsko dogajanje na slovenskih tleh v času rimskega imperija; koga drugega bo bolj zanimala so-prisotnost in sobivanje različnih veroizpovedi; kdo drug bo lahko v romanu iskal in prepoznal kraje v okolici današnjega Ptuja in se z arheološko žilico preizkusil v rekonstrukciji starodavnega pomembnega rimskega središča; spet drugi pa bo lahko roman bral kot alegorijo današnjih dni, v katerih je ‘veroizpovedi’ več, tako da je pomen dialoga med temi karseda aktualen; kakor je tudi aktualna tematika migracij in epohalnih sprememb, ki jih te prinašajo; ali pa vprašanje nove evangelizacije, ki je med vrsticami romana še posebej občuteno. In še: v drugem delu romana se prodorno postavlja tudi vprašanje ženskega lika v antičnem oziroma modernem svetu. Skratka, večplastnost romana omogoča bralcu, da lahko v njem najde zelo raznolike tematike, ki niso obravnavane v obliki razprav ali esejev, temveč v romanesknem duhu pripovedovanja različnih usod, v številnih dialoških odlomkih, skratka, z opisom junakovih del, dejanj in odločitev v ključnih trenutkih njihovih življenjskih usod. In ker gre za dokaj obsežen roman, je v njem dodatno mogoče razbrati tudi razvoj junakovih etičnih dilem v spreminjajočih se okoliščinah, ki so jih prinesle številne spremembe znotraj rimskega prestola.
Tri usode, en sam moralni nauk
Že na začetku romana se nam predstavijo tri moške figure. Prva od teh je suženj, ki pa se ne spominja, “koliko imen je že imel: pirati so ga klicali Uta, v Aleksandriji je bil Fulvipor, na akvilejski tržnici so ga predstavljali z imenom Niger, v Emoni je bil Cezernino, zdaj, na meji med Panonijo in Norikom, mu pravijo Ater. Pet imen”. Z usodo sužnja se pripovedovanje začne v Egiptu, na veliki Aleksandrijski tržnici, kjer ga je zamikal pogled na znameniti svetilnik na otoku Faros: na tem stičišču ljudi in usod sužnja za večno zaznamuje znak, ki mu ga vžgejo z razbeljenim železom: F V G – fugitivus, ubežnik. Sužnja nato spremljamo do Akvileje, mimo Emone in vse do Globeli, kamnoloma v bližini Ptuja, od koder sužnji črpajo kamen za prelepe rimske vile in kipe v mestu.
Na drugega junaka, trgovca Heliodora, naletimo v sami Mezopotamiji, pred vrati starodavnega mesta Hatre (in verjetno ni slučaj, da je dogajanje postavljeno ravno pred Hatro!), kjer izbruhne kuga. Heliodor svetuje mestnim oblastem, kako naj ravnajo s kužnimi ljudmi, in s tem pripomore k rešitvi velikega mesta. Njegov cilj pa je bil popolnoma drugačen: želel je “uresničiti željo, ki mu je lomila srce: obisk Jeruzalema, vzpon na goro prvobitnih nasičevanj”. Na poti sreča Mirjam, judinjo, hčer jeruzalemskih beguncev, ki mu na skupni življenjski poti rodi štiri otroke: dvojčka Tiana in Tiano, Simona in nazadnje Ifigenejo, a žal zla usoda udari na mlado družino: v nakupovalni gneči izgine petletni sin Simon, nekaj let kasneje pa Mirjam zboli za kugo. Z željo, da bi rešila svoje otroke, se umakne od doma, zbeži na bližnje gorovje in tam izdihne. Heliodor se nato odloči, da bo svojo trgovsko pot nadaljeval v Panoniji, kamor se odpravi s Tianom in Tiano. Pa vendar trgovski posel z blagom omogoči njemu, predvsem pa hčeri Tiani, da v Petovioni začenja pričati tudi krščanski nauk …
Tretji protagonist zgodbe je rimski legionar, Sibiden Leontid, ki je bil prestavljen s čarnih obal Evfrata in Tigrisa v Panonijo, kjer se bo njegova Legio XII Fulminata, legija, obdarjena z bliski, bojevala proti krvoločnim in napadalnim Germanom. V Petovioni pa sreča njo, Lutejo, plebejko iz družine prvih severnoitalskih kolonov, ki so v mestu pridelovali sir: “Življenje je dobilo novo smer, ki je vključevala preprosto odločitev: preživeti vojno, prestopiti v kakšno od danuvijskih legij, ostati v Panoniji”.
Usode vseh treh mož se naposled srečajo v Petovioni, pomembnem rimskem središču, ki ga pretresajo velike politične spremembe: po smrti cesarja Marka Avrelija stopi na rimski prestol njegov sin Komod, ki ga zarotniki večkrat skušajo odstraniti. In tudi v sončno Petoviono priletijo one: “Rdečih oči, pobešenih ustnic, burjastih kačjih las. (…) Latinci jim pravijo furije, Grki erinije, oboji se enako tresejo pred njihovo naravo. (…) Posel jim je tisočletja enak: z žerjavico krivde in ognjenimi biči slabih spominov mučiti ljudi, v starosti jim predočiti zločine iz njihove mladosti, storiti, da trpijo, da dušno razpadajo, pognati jih v blaznost, v pijačo, v samomor”.
Dialog s Sibilinim vetrom
Kar sama po sebi se bralcu utrne primerjava z Rebulovim romanom V Sibilinem vetru bodisi zaradi časovne in prostorske ambientacije kot tudi zaradi vsebinskih tematik. Cestnik sam vstopi v dialog z Rebulo, ko v svoj roman vključi sicer bežno srečanje med Heliodorom s Sibilinim protagonistom Nemezianom ter njegovo ženo Elektro. Nemezian se Heliodoru predstavi: “Nazadnje sem bil legionar na Danuviju, danes sem upokojenec, zapisovalec zgodb, bavim se z opisovanjem časa in ljudi, bi rekel”, samega sebe pa označi kot mendicus fidei – berač vere, kar strnjeno in nazorno definira Rebulovega protagonista in z njim tudi njegovega ustvarjalca. Primerjava z Rebulo pa ni samo romaneskna, obema avtorjema gre v resnici za prikazovanje večnih človekovih vrednot: če je Rebulo bolj zanimala sedanjost in je bila ambientacija v antiki neke vrste pretveza, da je predstavil sodobno slovensko družbo, gre Cestniku bolj za prikazovanje antičnega rimskega mesta, pri tem pa ovrednoti nekatere tematike in nekatere poglede, ki so v človeški družbi popolnoma vraščene in torej večne. Če lahko tako strnemo: Rebula gleda na slovensko družbo s sodobnimi očmi, diha pa z antičnimi pljuči, Cestnik pa gleda na slovensko družbo z antičnimi očmi, diha pa s sodobnimi pljuči.
In ne nazadnje nastopa v romanu tudi domača Akvileja, v katero se protagonistka Tiana odpravi iz več razlogov: eden od teh je trgovske narave, drugi razlog pa je srečanje s predstavniki krščanske vere, saj je v mestu delovala majhna, a živahna krščanska skupnost, na katero so se Neoklesovi tudi naslanjali za verske obrede. In še ena tematska noviteta se tu pojavi, in sicer vloga ženske v krščanski družbi, saj je Tiana, Heliodorova hči, imenovana za diakoniso, torej za vodjo svoje male krščanske skupnosti v Petovioni.
Roman o prihodu krščanstva na Ptuj
Skratka, Cestnik se v romanu loteva res številnih tematik, ki se med seboj prepletajo v izredno živi in dinamični pripovedi, kar kaže na avtorjevo pozorno in natančno raziskovalno vnemo. Delo nosi podnaslov Roman o prihodu krščanstva na Ptuj, kar je bilo tudi glavno gibalo in vzgib za pisanje zgodbe, v kateri pa je dodatno zaslediti še druga odprta vprašanja, kot so vprašanja vezana na migracije ljudstev, na novo evangelizacijo, odnos med politiko in Cerkvijo, dialog med religijami, vloga ženske v družbi itd. S svojo večplastno strukturo ter s pisateljevim inovativnim pristopom razpira roman svojevrsten premik na sceni slovenskega literarnega dogajanja. Naj omenimo, da ima delo ob koncu objavljen še slovar besed, krajev in pojmov, časovnico zgodovinskih dogodkov, opis zgodovinskih oseb, nekaj arheoloških referenc in nekaj literarnih in filmskih referenc. Pisatelj sam je namreč večkrat poudaril, da se je za pisanje romana posluževal številnih zgodovinskih in arheoloških virov ter se detajlirano poglobil v podatke vsakdanjega življenja rimskega časa.
Roman, ki je izšel pri Celjski Mohorjevi družbi, je bil ob koncu aprila uvrščen tudi v izbor desetih najboljših romanov za 30. literarno nagrado kresnik.
Jadranka Cergol

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme