Rokovnjači s sodobnim nadihom

Morda bi res potrebovali rokovnjače v tej naši družbi, v kateri bogati postajajo vedno bogatejši s poželjivim grabljenjem vsega, kar ustvarja nov dobiček, ob izžemanju “srednjega sloja”, ki je zmeraj bolj ubožen, predvsem pa revnih, tistih, ki so izgubili delo in so zdrknili globoko na dno družbene lestvice in ne vedo, kako bi se preživljali. Res bi potrebovali rokovnjače, ne sicer takih, kot jih opisuje Josip Jurčič (1844-1881) v zgodovinskem romanu Rokovnjači (1881), pri pisanju katerega mu je smrt iztrgala pero iz roke in je njegovo zamisel dokončal Janko Kersnik (1852-1897). Jurčičeva zgodba o rokovnjaškem poglavarju Grogi, ki je odšel med rokovnjače, ker ga je izdal nekdanji prijatelj, je precej romantično obarvana in ne osvetljuje problema rokovnajštva na Slovenskem. Jurčič in Kersnik te družbene izrinjence obravnavata zgolj kot “tatinsko družbo”, v katero so spadali dezerterji, berači, tatovi, pijanci, cigani … Pisatelja nista razglabljala o socialnih vzrokih za pojav rokovnjaštva; teh je namreč kar precej in so večplastni. Med temi gotovo izstopa obvezna dosmrtna vojaška služba v času Marije Terezije (šele l. 1807 je Avstrija znižala vojaški rok na 14 let). Vojaščine so bili izvzeti duhovniki, plemiči, mestni trgovci …, ali tisti, ki so imeli denar za odkupnino, premožnejši pač. Vojaško “dosmrtno” suknjo so tako morali oblačiti ljudje najnižjega sloja, z družbenega obrobja: mali kmetje, dninarji, trgovski pomočniki, hlapci, študentje … Beg iz tega prisilnega vojaškega služenja je bil možen le s samopohabljenjem ali z dezerterstvom, s skrivanjem po gozdovih in odročnih krajih. Kot osebe so se morali izbrisati, postati nevidni za vse. Bili so tudi taki rokovnjači z dvojnim življenjem: podnevi so opravljali svoj poklic, ponoči pa po rokovnjaško kradli. Ovaduštvo zaradi sicer skromnega plačila je bilo namreč zelo prisotno. Ljudje so drug drugega ovajali, le da so dobili nekaj denarja in si s tem ustvarjali iluzijo, da pritekajo denarci iz bogatih žepov tudi v revnejše. Podobna usoda izdajstva doleti Nandeta, vodjo rokovnjačev, kakor sta jih, po motivih J. Jurčiča in J. Kersnika, na odrske deske prenesla Miha Nemec in Nejc Valenti, ki sta po lanskoletni izredno uspešni postavitvi Life®antov spet posegla po “pozabljeni” slovenski literarni zakladnici, obrisala z nje prah preteklosti in jo pregnetla v zelo všečno zmes sodobnega družbenokritičnega zvena in čitalniškega nadiha, ki zaobjema jezikovne arhaizme, pretirane telesne kretnje in gestikulacijo. Tako sta ustvarila imenitno “narodno igro s petjem”, ki je prerasla v zelo razgibano uprizoritev z osnovami ljubezenske zgodbe, kriminalke in svojevrstnega muzikala s pogledom v današnjo družbeno realnost. V režijskem konceptu Mihe Nemca se romantični splet zgodbe razblinja, nastopajoči liki dobivajo karikirano, popačeno odslikavo v romanu nastopajočih likov. Dva, ki predstavljata bogati vladajoči red, sta tudi kostumsko barvito in zelo očitno zadobila groteskno podobo čezmernih debeluhov, požeruhov, ki ne vidita dlje od svojega trebuha. V popolnem nasprotju z njima pa je rokovnjaška druščina družbenih izrinjencev, ki jih imajo ljudje za osebe z nenavadnimi sposobnostmi, povezanimi s hudičevo naravo – med drugim pravijo, da nosijo s seboj roko nerojenega otroka -. Rokovnjači zadobijo v Nemčevi in Valentijevi interpretaciji uporniškega duha, ki se robinhoodsko z odvzemanjem bogatim in dajanjem revnim borijo za pravičnejši družbeni red. Žal vsi klavrno propadejo. A rokovnjaštvo ostaja še zmeraj izjemno aktualna tema … V svojevrstno “eklektični” uprizoritvi je veliko petja in markantne glasbe, ki s svojim močno poudarjenim ritmom takoj prevzame gledalčevo uho. Izvirno glasbo za sporočilno močno predstavo, v katero sta avtorja vpletla tudi songa Bratje svinjsko trdih rok, Naj crkne rokovnjač in Balada o obešencih, povzeta po pesmih Francoisa Villona, v prevodu Janeza Menarta, je ustvarila legendarna slovenska punk skupina Niet. Igralci so z veliko energije zapeli kar nekaj pesmi v živo – izredno izrazno trda in ostra je Bogatun, ki jo je z odločno uporniško držo in jezo v glasu izvrstno zapel Gorazd Jakomini v vlogi rokovnjača Bojca in je realistično usmerjena v današnje čase, v katerih vladajo korupcija, laži, brezobzirni kapitalizem, ki izkorišča in ponižuje preproste ljudi, pa še marsikaj drugega počenja, kar ni vredno človeka. V vseh podrobnostih izbrušene like so odlično izklesali Peter Musevski (Berač Tomaž), Jose k. g. (Tone Obloški), Blaž Valič (Vernazz, Rokovnjač), Vesna Vončina (Pavlek – najstnik, posebnež), Radoš Bolčina (Blaž Mozol), Peter Harl (Nande, Človek Jurčič), Matjaž Višnar (Krčmar Jošt Vlagar, Hudimanova Jera, Krčmar Medved), Arna Hadžialjević (Polonica, Rezika), Maja Nemec (Poljakovna, Mozolka), Aljoša Ternovšek (Štefan Poljak), Luka Cimprič k. g. (Dr. Burger, Človek Kersnik). Popolnoma v skladu z režijsko vizijo predstave, ki se ob koncu z utrinkom naveže na Life®ante, so tudi kostumi Bjake Adžić- Ursulov, ki zgovorno uokvirjajo socialno pripadnost nastopajočih likov, mojstrsko oblikovanje maske Mateja Pajntarja, scenografija Petre Veber, pri kateri se scenski elementi s premetavanjem domiselno preoblikujejo in pri kateri izstopa ogromna jablana iz lesenih zabojev, in ne nazadnje osvetlitev Sama Oblokarja. Koprodukcijska predstava Rokovnjači, ki je krstno zaživela najprej na odru SNG Nova Gorica, 15. novembra 2012, nato pa Prešernovega gledališča Kranj, 22. novembra, s svojo dramaturško zgradbo in postavitveno izvirnostjo je na novogoriški premieri doživela bučno odobravanje gledalcev, predvsem mladih, ki so jim všeč inovativne uprizoritvene rešitve, še posebno, če so opremljene z glasbo po njihovem okusu.
Po predstavi so se na odru pojavili, v živo zapeli in zaigrali člani skupine Niet, ki so songe iz predstave posneli tudi na zgoščenko.
IK

SNG Nova Gorica - Prešernovo gledališče Kranj

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme