Rojevanje življenja premaga krizo
Po molitvi angelovega češčenja 3. februarja, na Dan za življenje, je sveti oče Benedikt XVI. povabil ljudi, naj vlagajo v življenje in družino. Tudi to naj bo “učinkovit odgovor na sedanjo krizo”, je dejal in tako povzel poslanico Italijanske škofovske konference. Ta ugotavlja, da je vedno več ljudi brez delovnih perspektiv in prežetih z močnim občutkom negotovosti. O tem govori tudi dejstvo, da se ljudje z velikimi težavami odločajo za to, da bi ustvarili družino, saj razmere začasnosti in pogodbe za nedoločen čas vplivajo na pogled na življenje in medosebne odnose, vzbujajo nemir in ljudi silijo, da odlašajo dokončne odločitve in torej tudi posredovanje življenja v družini. Kriza dela samo še pospešuje krizo rodnosti in na skrb vzbujajoč način krepi demografsko neravnovesje, ki je značilno za Italijo. Postopno staranje prebivalstva pomeni hkrati pomanjkanje otrok in mladih, ki so nezamenljivo bogastvo za vsako družbo, ustvarja težave pri ohranjanju zaposlitve in podjetniških dejavnosti ter dobesedno paralizira nastanek novih pobud. Škofje so zaradi vsega tega prepričani, da ni ne dovolj ne pravično nalagati družinam naknadne žrtve, saj družine prve potrebujejo podporo politike in znatne davčne olajšave.
Sedanji čas postavlja resna vprašanja o življenjskem slogu in hierarhiji vrednot, ki prežemajo družbo in splošno kulturo. Treba je potrditi temeljno vrednoto življenja, ponovno odkriti in zaščititi prvenstvene odnose med osebami, še zlasti družinske, katerih temeljna značilnost – vzajemno darovanje – je nepogrešljiva pri rasti osebe in razvoju družbe. To izkustvo ima opraviti s samim bistvom življenja in omogoča, da stopamo v razsežnost “bližnjega”, da živimo zastonjskost, da skupaj doživljamo praznovanje in se pri tem vzgajamo v to, da bi darovali delček sebe, svoj čas, svojo bližino in svojo pomoč. Janez evangelist namreč trdi: “Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo” (1Jn 3, 14). Sledove take oživljajoče ljubezni lahko najdemo tako v vsakdanjem življenju kot v izrednih situacijah, kot se je npr. zgodilo ob potresu, ki je prizadel severno Italijo. Tudi ob takih priložnostih so ljudje s svojim velikodušnim in zastonjskim zagonom dokazali in potrdili vrednost in pomen osebe in človeškega življenja, ki je nedotakljivo vse od spočetja; ekonomska kriza ni načela in ponižala prvenstva osebe. Obratno: dejanska solidarnost, ki so jo izkazali številni prostovoljci, se je razodela v nepričakovani moči.
Vse to nas spodbuja k temu, da še naprej živimo in delamo za kulturo sprejemajočega in solidarnega življenja. Logika darovanja je pot, na katero se vceplja želja rojevati življenje, hrepenenje po tem, da bi ustvarili rodovitno družino, ki zmore prodreti do bistva in resnice bivanja, ljubezni in rojevanja – v nasprotju s sodobnimi zapeljivimi in demagoškimi težnjami. Pripravljenost rojevati, ki je še vedno prisotna v naši kulturi in mladih, je tesno povezana z možnostjo rasti in razvoja: ne bomo našli izhoda iz te kritične faze, če se bo rojevalo manj otrok ali, še slabše, če bomo s splavom ubijali življenje, temveč le tako, če bomo z močjo utemeljevali resnico človeške osebe, logiko zastonjskosti in edinstveni dar posredovanja življenja – in to prav v času krize.
Darovati in rojevati življenje pomeni odločiti se za pot trajnostnega razvoja za Italijo, ki se prenavlja. Gre za zahtevno pot, ki pa je možna; od politike zahteva odločen poseg, obenem pa tudi jasno izbiro vlagati v osebe in družino v prepričanju, da življenje zmaga. In premaga tudi krizo.
DD
3. februar, vsedržavni dan za življenjePreberi tudi
