Resnica kriči iz zemlje in želi priti na dan
Nacisti so na sredo po zadnji veliki noči v II. svetovni vojni, 4. aprila 1945, iz koronejskih zaporov v Trstu prepeljali v Rižarno skupino zapornikov, ki so jih tam umorili, njihova trupla pa sežgali v peči krematorija.
Med njimi sta bila tudi štajerski časnikar Jože (Jojo) Golec, ki je v Trstu vodil skupino obveščevalcev, in njegov kurir Rafael Požar.
Tako se je začelo besedilo, s katerim smo pred nedavnim najavili spominski dogodek, ki bi v tržaški Rižarni počastil vlogo Jožeta Golca v času druge svetovne vojne. Občuten poklon slovenskemu časnikarju in velikemu tkalcu obveščevalne mreže, ki je takrat pomenila kamen v sijajnem mozaiku protinacističnega delovanja, je bil na kraju mukotrpnega spomina v rajonu pri Sv. Soboti, dne 11. aprila. V življenjski usodi Jožeta Golca, njegovega sodelavca Rafaela Požarja in mnogih drugih, ki so na slovenskih tleh in v Trstu neumorno podpirali demokracijo in svobodo pred nacifašizmom, se dejansko zrcali napetost tedanjega obdobja. “Gre navsezadnje za vseslovensko zgodbo, ki se je dogajala v našem mestu: ta pripoved nam zagotavlja, da je bilo dogajanje v času druge svetovne vojne veliko bolj zapleteno od tistega, kar je bilo mogoče slišati v letih po njej”, je dejal časnikar Ivo Jevnikar, raziskovalec njihovega življenja in dela, na ploščadi pred ostanki krematorijske peči. Jevnikarja je poslušala množica, ki so jo sestavljali potomci tedanjih svojcev, znancev in prijateljev Jožeta Golca, skupina tržaških Slovencev, Stanka Hrovatin, pokrajinska predsednica borčevske organizacije VZPI-ANPI, in predstavniki javnih oblasti, občinski odbornik za kulturo Paolo Tassinari, podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec, občinski svetnik SSk Igor Švab.
Resnica kriči iz zemlje in želi priti na dan
Glasovi MoPZ Fantje izpod Grmade pod vodstvom Hermana Antoniča so ob primernem izboru pesmi in občutenem izvajanju programa krepili patos dogajanja, vojaški vikar v Slovenski vojski msgr. dr. Jože Plut pa je s svojimi besedami jasno dal razumeti pomen, ki jo osvobajajoča Resnica ima za človeka. Ta Resnica “kriči iz zemlje in vseh por vesolja in želi priti na dan. Najde pot, najde ljudi, preko katerih spregovori”. Med temi so bili nedvomno tudi Jože Golec, Rafael Požar in ostali domoljubi in demokrati, ki so se v času druge svetovne vojne bojevali zoper nasilje. Vojaški vikar je nato prisotne povabil k molitvi Očenaša, ki je med visokimi zidovi nekdanjega taborišča izzvenel kot močan poziv k miru in dobremu.
Drugi del spominskega dne se je razpredel v dvorani muzeja v Rižarni. Po uvodnem pozdravu odbornika Tassinarija, ki je poudaril pomen ohranjanja spomina za boljše razumevanje sedanjosti, kustosa občinskega muzeja in državnega spomenika Rižarna Francesca Faita, ki je spominski dogodek za Jožeta Golca ocenil za dodaten, dragocen element pri odkrivanju takratnega zgodovinskega dogajanja, in člana Mednarodnega komiteja za Rižarno Ljubomirja Susića, je Ivo Jevnikar spregovoril o liku narodnjaka in demokrata.
Jože Golec in ostali zaporniki
Na podlagi tega, kar je Ivo Jevnikar povedal, ter na podlagi virov, pridobljenih na spletni strani, ter vsebine zapisa, ki smo ga objavili v velikonočni številki našega časopisa, sledi pregled življenja in dela Jožeta Golca, kar že samo na sebi priča o ključni njegovi vlogi v obravnavanem obdobju.
Rodil se je v družini Hrvata Jožeta Golca in slovenske matere Terezije Piskar. Leta 1918 se je družina, v kateri je bilo 11 otrok, preselila v Maribor, kjer so odprli gostilno. Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju, l. 1918 končal 6. razredov škofijske klasične gimnazije v Šentvidu pri Ljubljani ter 7. razred klasične gimnazije v Mariboru.
Časnikarsko pot je verjetno začel pri tedniku Slovenski gospodar, ki ga je urejal brat duhovnik Januš Golec. Ko je bil Franc Vatovec med leti 1928-1934 dopisnik in urednik časopisa Slovenec, se je Golec tu zaposlil in do vojne urejal mariborsko kroniko. Priredil in izdal je tudi uspešnico Nosterdamusova prerokovanja (Maribor, 1940). Že v času, ko je služboval v Mariboru, je sodeloval z dvojnim jugoslovansko-britanskim obveščevalcem Andrejem Anićem in še z nekaterimi drugimi v boju proti nacizmu. Ob nemški okupaciji Kraljevine Jugoslavije je najprej zbežal v rojstni kraj, od tam pa nato preko Zagreba v Ljubljano, od koder ga je vodstvo časopisa Slovenec poslalo v Trst. Iz Trsta je dopisoval v Slovenca in tednik Domoljub. Več mesecev je kot dopisnik preživel v Rimu, od koder se je sredi januarja 1944 vrnil v Trst. V Trstu je že od prihoda leta 1941 delal kot vodja tržaške postojanke britanske obveščevalne mreže, ki sta jo vodila Aniće in Vladimir Vauhnik (na spominski svečanosti v Rižarni je stričev lik obudila njegova nečakinja Štefka Vauhnik). Bili so različnih nazorov, narodnosti in politične usmeritve, skupna pa jim je bila želja, da bi v svetovnem spopadu zmagali svoboda in demokracija. Med obveščevalnimi sodelavci so bili med drugimi tudi Anton Duhovnik, Peter Šorli in Branko Angeletto, kateremu je mislil prepustiti svoje mesto, ko je zaslutil, da so mu Nemci na sledi. Čeprav je bil blizu komunističnim ilegalnim organizacijam, je delal samostojno in se s komunisti ni povezoval. Dragocene vojaške in druge podatke je s svojimi kurirji pošiljal v Švico. Ko je gestapo odkril ljubljansko in zagrebško mrežo, je edino tržaška postojanka imela še svoje agente v srednji Evropi. Tedaj pa je nemška policija konec septembra in v začetku oktobra 1944 začela val aretacij, ki so zajele Jožeta Golca in njegove sodelavce, a tudi znance in slučajne zveze v Trstu, Benetkah, Padovi, Vidmu, Gorici in morda še kje. Odpeljala jih je na sedež gestapa na Oberdankovem trgu in v koronejske zapore. Nekatere zapornike so nacisti le zasliševali in mučili, druge so za tem deportirali v taborišča, kjer so nekateri umrli, spet druge pa so že v Trstu usmrtili. Prvi pa so 10. novembra 1944 plačali z življenjem v Rižarni trije člani družine, pri kateri je Golec živel v Trstu na ul. Buonarroti: zakonca Matija Šibenik in Frančiška Lenardič Šibenik ter njuna hčerka Matilda Šibenik Razboršek. Dne 15. novembra je izdihnil p. Placido Cortese iz Padove, s katerim je imel Golec nekaj stikov, 22. novembra pa sta bila ustreljena na Opčinah in sežgana v Rižarni Slavko Zelen (brat znanega tigrovskega voditelja Danila) in Tugomir Sušnik.
Dne 15. novembra so nekaj pripadnikov Golčeve skupine (na primer poznejšega kaplana pri Sv. Ivanu v Trstu Petra Šorlija) in njegovih znancev (najvidnejši je bil slikar Zoran Mušič, aretiran v Benetkah, dalje njegov prijatelj Ivo Gregorc, mogoče tudi Ernest Jazbec) poslali v Dachau, nekaj pa v Buchenwald (tudi sina generala Maistra Hrvoja, Iva Boleta, Jožeta Burjo, Jožeta Šibenika iz družine pomorjenih). Končno so 28. novembra in 2. februarja 1945 nekaj posameznikov poslali v Mauthausen (odvetnika Slavoja Slavika in duhovnika Antona Duhovnika, ki sta tam umrla, ter častnika Rudolfa Pogačarja).
Pričevanja
Besede Iva Jevnikarja sta med občinstvom poslušala tudi Andrej Razboršek, ki je bil v vojnem obdobju otrok v družini Šibenikovih, in prof. Marin Kranner. “Morda sem še edini med živečimi, ki je Jožeta Golca videl pri življenju”, je dejal Kranner, ki je bil takrat aktiven v informacijski mreži slovenske ilegalne legije. Spomnil se je, da je iz Ljubljane (“verjetno je bilo spomladi leta 1942 ali 1943”) prispel v Trst, da bi Golcu izročil sporočilo. Srečal ga je na njegovem tržaškem domu na ul. Buonarroti. Kranner je s seboj odnesel Golčevo povratno sporočilo. Obveščevalca je še enkrat srečal v zaporu, ko sta bila oba zaprta. Kranner je poudaril, da Golec ni nikogar izdal med zasliševanji. To njegovo pogumno razsežnost je v svojih spominih potrdil tudi odv. Teofil Simčič. V času fašizma je bil Simčič večkrat aretiran zaradi svojega narodnjaškega delovanja, leta 1944 pa tudi, ker je bil Golčev znanec. Njegov sin Tomaž je na sobotni svečanosti prebral očetovo pričevanje, v katerem je obudil spomin na njegovo aretacijo. Takrat je odv. Simčič spoznal slikarja Mušiča, Hrvoja Maistra ter druge osumljence. Golec je zasliševalcem dejal, da mu je Simčič sicer znan iz časov, ko je pisal za časopis Slovenec, zanikal pa je, da ga pozna zaradi drugih okoliščin. Odvetnik je imel tako rešeno življenje.
Oglasil se je tudi predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka, ki je podrobneje spregovoril o usodi, ki je doletela usmrčene antifašiste v Rižarni, med katerimi je bilo veliko slovenskih ljudi. Štoka je dejal, da sodna obravnava glede dejavnosti taborišča, pri kateri je bil svojčas soudeležen kot odvetnik prizadete stranke, je žal zadevala le t. i. nedolžne žrtve nacifašizma, ne pa ‘aktivnih osebkov’, ki so se bojevali na strani vsestranskega odporništva. Ta izbira je bila sredi sedemdesetih let sad težko doseženega kompromisa, ki pa je vsekakor omogočil sprožitev sodnega okvira glede tragičnega poslanstva objekta pri Sv. Soboti in njegovih nemških upraviteljev.
Prav tako pa je res, da ostaja velik del naše odporniške preteklosti žal brez ustreznega ovrednotenja. Zato so taki spominski dogodki, kakršen je bil sobotni v poklon Jožeta Golca, še toliko bolj pomembni.
IG
