Dežela FJk

Rešitev je grožnja z referendumom o izhodu občine iz TNP in Nature 2000

Rešitev je grožnja z referendumom o izhodu občine iz TNP in Nature 2000

Kaninsko smučišče ne more zaživeti, ker je bil projekt zatrt na najbolj ugodnih terenih

Še nikoli se mi ni sanjalo o prof. Francetu Avčinu (zaslužnega moža smo ob njegovi 100-letnici rojstva tukaj pozabili!), čeprav sva se večkrat pogovarjala o aktualnih zadevah in tako tudi o smučanju na Kaninu pred izgradnjo in po izgradnji, žal, le delčka od projekta kaninskih žičnic in še to na najmanj ugodnem vzhodnem strmem terenu, ki ne omogoča razviti družinskega smučišča. Še huje: vse slabše politične in posledično ekonomske razmere napovedujejo drastičen upad slovenskih smučarjev, ki smučajo tudi na zahtevnih smučiščih, kot sta obe strani Kanina. Ekonomska rast vzhoda pa napoveduje prihod gostov s tega konca sveta, med temi pa so pretežno začetniki, za katere bi prišli v poštev le tereni srednjega in zahodnega dela Kanina. Prvotni projekt je največ smučarskih prog predvideval prav tam.
Če se sedaj vrnem k pokojnemu prof. Avčinu, se mi je sanjalo, da sva sedela sredi Bovca in se pogovarjala. Simbolika je bila v tem, da je bil on sicer ostarel, toda ostrega uma. Sam sem bil nekam neokreten, zavit v staro “dejkno” iz avstro-ogrskih časov, ki se mi je vlekla po tleh. Prav tako so bili odeti številni ljudje okoli naju, ki pa so bili na starih smučeh in se z obupanim izrazom na obrazu potiskali po južnem snegu vse tja do ravnega bovškega polja in še čez. Ni jim šlo nikamor! Nekomu je vendarle uspel drsalni korak, toda neki zli duhovi so ga takoj podrli na tla.
Avčin je zgrožen pogledoval čez vse to proti Kaninu in se spominjal nekako tako, kot je zapisal v članku, ki ga je objavil v Planinskem vestniku št. 10/1974. Nanj me je lani opozoril Zoran Rutar, ki je dr. Viktorju Klanjščku, direktorju konzorcija za izgradnjo žičnic, dal košarico, ko ga je v osemdesetih letih povabil, da bi prevzel mesto direktorja ATC-ja, saj je takoj videl, da se iz zatrtega projekta in razmer, ki so posledično nastale, ne bo moglo narediti nič dobrega.
Za danes bi bilo iz tega aktualno vzeti, med drugim, dobro prakso. Avčin se edini spominja pionirjev trasiranja smučišč in žičnic, kako so si vzeli svoj prosti čas enega celega tedna – spali so v planinski koči – in so si od jutra do večera ogledovali zasnežene terene, beležili v karte, kje je najbolj primerna konfiguracija za turistično smučanje in žičnice ob njih. Takrat je bila pripravljena tudi meteorološka študija, na katerih terenih je vpliv toplega zraka (termika) in kje so mrazišča. Pripravili so relief Kanina z vrisanim smučiščem … Čez čas je končal v smeteh. Odnos iz obupa? Kasnejši “popravki” tega, kar se je vrisalo v projekt, so morali biti površni, v namišljenih časovnih stiskah, če so rezultati tako katastrofalni. Hude napake so na spodnji postaji sedežnice v V. Grabnu in neznosne na postajah sramotno cenene sedežnice Prevala, ki povezuje slovensko in italijansko smučišče.
Če sem prav razumel nedavno zapisane vrstice sporočila javnosti sedanjega direktorja žičnice Aleša Uršiča, se je začel odklon od odličnosti prvotnega projekta in od nacionalnega in posledično mačehovskega odnosa, ki je Kanin dokončno pahnil na nivo vaškega smučišča, Bovec pa postaja vas, od začetka osemdesetih let, ko so žičnice združili v smrtonosen objem takratne podpovprečne gostinske urejenosti. Komaj začeto uresničevanje projektov žičničarskih naprav in nadelava smučarskih prog od prvotno predvidene infrastrukture sta takrat in v naslednjih desetletjih ostala zamrznjena, medtem pa so rasli po Evropi in tudi Sloveniji sodobni turistični centri. Nazadnje je dala država še roke stran od lastništva in nujnih investicij v posodobitev že takrat zastarele tehnologije, kaj šele dokončanja projekta na bolj položnih terenih in višji nadmorski višini, kot so Skripi. V teh okoliščinah ni nič čudnega drsenje v stečaj, namesto da bi imeli na gori, ki ima, malo stran od sedaj uporabljenih, idealne terene za smučišče, ki bi bilo ponos slovenskega zimskega in poletnega turizma.
Zopet se vračam k Avčinu v sanjah, ko ta gleda najprej mene, osirotelo množico ljudi, zavito v stare “dejkne”, sredi nekdanjega mesteca – sedaj mu pravijo mesto duhov – lepo zasneženo smučišče na Kaninu, ki sameva, me s sočutno žalostjo vpraša: “Ali ni, da je”?! To sem razumel ali ni kompetentnih ljudi v tej državi, ki bi se zavzeli za to obupano množico, ki svoje energije ne zmore več sestaviti skupaj z velikim naravnim potencialom na robu naše kulturne poselitve, kjer se Slovenci naglo izseljujemo – izginjamo vsem na očeh, v veliko veselje ljubiteljev zgolj divjine. Toda, potem bi moral ta “nacionalni interes” zatrte ljudi oprostiti vsaj polovice davka na delo in poslovne nepremičnine, sicer imajo moralno pravico izgnati zatiralsko varovanje narave ven iz občine.
MM

24.03.2013

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Za slovenski glas

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!