Renesančne strune in slovenska poezija
Cikel literarnih večerov Vzporedni objemi se je začel 1. oktobra 2021 in naj bi potekal vsak prvi petek v meseca. Decembra je literarno-glasbeno srečanje odpadlo zaradi bolezni, zato se je niz dogodkov ob poeziji in glasbi lahko spet začel v petek, 4. februarja 2022.
Častna gosta sta tokrat bila profesor, pesnik, filolog, prevajalec in esejist Brane Senegačnik ter filozof in renesančni glasbenik Boris Šinigoj. Senegačnik poučuje na oddelku za klasično filologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani in je lani prejel nagrado Prešernovega sklada. Boris Šinigoj (mlajši) je sin slovenskega pozavnista in dolgoletnega direktorja Slovenske filharmonije Borisa Šinigoja. Študiral je filozofijo na Filozofski fakulteti in kitaro; po opravljenem univerzitetnem študiju se je posvetil igranju renesančne lutnje, zdaj pa poučuje glasbo v glasbeni šoli Vič-Rudnik v Ljubljani.
Februarsko srečanje v novi knjižnici Damirja Feigla v Gorici je tudi tokrat vodil goriški profesor, glasbenik in pesnik ter idejni snovalec projekta David Bandelj. Glavni del večera je bil posvečen Senegačnikovemu recitalu poezij in Šinigojevi glasbeni spremljavi lutnje – Senegačnik je s sugestivnim občutkom zrecitiral nekaj svojih pesmi, sledil jim je še glasbeni intermezzo lutnje. Sodobna slovenska poezija in antične renesačne skladbe so se prepletale v tihi goriški knjižnici.
V krajšem pogovor je Bandelj spodbudil Senegačnika, naj spregovori o aktualnosti svojih pesmi, ki “dihajo žlahten, klasičen zrak”, ter o bistvu lirične poezije danes. “Poezija je jezik, ki izraža doživljanje”, je dejal pesnik, “zato teži k neposrednosti, intenzivnosti in se zaganja proti robu jezika, mogoče proti sami glasbi… Vprašanje lirike je antropološko vprašanje, pravzaprav – kaj je človek in kako se človek lahko izraža v tem, kar je.”
“Poezija je komunikacija, je intimen stik, zato je poleg umetnika izredno pomemben tudi bralec,” je še povedal Senegačnik. Šinigoj je najprej spregovoril o pomenu lutnje danes, nato pa je izrazil svoje mnenje o tem, kar predstavlja umetnost –srečanje s sočlovekom. Glasbenik je nato spomnil navzoče, da se je zaradi nošenja mask človeški stik spremenil: “Če se hočemo zares srečati, moramo sneti naličje, pokazati naš pravi obraz, da lahko zasije naše obličje,” je dejal.
Še ena poezija, ki ji je sledila izvedba renesančne skladbe, je sklenila prijetno literarno srečanje.
