Rembrandt povzdignil grafiko na visoko umetniško raven

Muzej Rembrandtova hiša iz Amsterdama gostuje v Ljubljani

V Narodni galeriji je od 26. aprila do 30. julija na ogled imenitna razstava Rembrandt, Grafike največjega starega mojstra. Kustosi gostujočega muzeja predstavljajo 43 mojstrovih grafik in dve grafični plošči, dodali pa so še devet grafik devetih umetnikov druge polovice 19. in začetka 20. stoletja, ki izdajajo zaznaven mojstrov vpliv.

Rembrandt Harmenszoon van Rijn (1606–1669) se je rodil v holandskem Leidnu kot predzadnji od devetih otrok v družini podjetnega mlinarja. Tam je bil sprva deležen klasične izobrazbe, nato pa se je odločil za slikarstvo. Med letoma 1620 in 1624 se je učil pri Jacobu van Isaacszu Swanenburghu (1571–1638), slikarju in arhitektu, ki je vrsto študijskih let preživel v Italiji. Zatem je leta 1624 odšel v Amsterdam k slikarju zgodovinskih prizorov Pietru Lastmanu (1583–1633); ta ga je seznanil s chiaroscurom – uporabo svetlo-temnih kontrastov – z veščino, ki je še kako pomemba za ustvarjanje dramatičnega vzdušja, tako značilnega za Rembrandtova dela.

V Amsterdamu, kjer je ostal do smrti, se je ustalil leta 1631. Sprva je delal v slikarskem ateljeju Hendricka Gerritszoona van Uylenburgha (ok. 1587–1661), bratranca bodoče žene Saskije (1612–1642). Po poroki leta 1634 je sledila doba blagostanja. Rembrandtovi naročniki so bili predstavniki visoke družbe. Leta 1639 si je kupil hišo, v kateri je bilo dovolj prostora za udobno bivanje, poučevanje in ustvarjalni atelje. Čez čas je mojster zašel v finančne težave in leta 1656 razglasil stečaj; prodati je moral vse družinske dragocenosti in leta 1658 tudi hišo. Z družino se je preselil na drugo stran mesta.

Rembrandt je bil zelo plodovit umetnik baročne dobe. Ustvaril je okoli 700 slik, blizu 300 grafik in več kot 1800 risb. Upodabljal je portrete in svetopisemske ter mitološke prizore, tihožitja, alegorije in žanrske motive: med oljnimi slikami spomnimo na Anatomijo dr. Tulpa (1632), Nočno stražo (1642) in Judovsko nevesto (1665) ter številne avtoportrete; med grafikami pa sta med najznamenitejšimi Kristus zdravi bolne (tudi Stogoldinarski list, ok. 1643) in Trije križi (v več fazah; četrti iz 1660).

Muzej Rembrandtova hiša se lahko pohvali z največjo zbirko mojstrovih grafik. Z njo ravnajo skrbno, saj se zavedajo krhkosti gradiva. Razstavljajo manjše izbore. Gostujejo le v razstaviščih, kjer zagotavljajo stabilne klimatske razmere v skladu z muzejskimi standardi za razstavljanje likovnih del na papirju; po zaključku razstave morajo grafike na večletni počitek v temo.

Nizozemski strokovnjaki so prepoznali, da je Narodna galerija v Ljubljani zaupanja vredna muzejska ustanova, ki lahko zagotovi vse potrebne pogoje. Zadnjih osem let Muzej Rembrandtova hiša ni razstavljal v tujini. Po tej prekinitvi gostovanj pa so za Ljubljano pripravili nov izbor grafik. Odlikuje ga vsebinski koncept: obiskovalec razstave ne sledi kronološkemu sosledju umetnin, ampak več vsebinskim sklopom. Prvi, naslovljen Spoznajmo Rembrandta, obsega tri grafike – eno zgodnjo iz ok. 1625, eno poznejšo iz leta 1652 in Avtoportret s čepico, nastal leta 1642, na katerem je upodobil svoj odsev v zrcalu. Naslednji sklop Kot v življenju obsega osem grafik, ki so vsebinsko raznolike – vidimo berača, beračico, moški akt, ženski polakt, žanrski prizor s prodajalcem podganjega strupa in podobe živali. Sledi sklop Svetlo in temno: na treh portretih in enem nočnem prizoru skozi čas sledimo mojstrovemu pristopu do uporabe kontrasta med svetlobo in temo, s čimer je usmerjal pozornost opazovalca na glavni prizor in potenciral dramatičnost vzdušja. Sklop Oblikovanje lika obsega dva avtoportreta ter moško in žensko figuro v različnih čustvenih stanjih, držah, osvetljavah in odeta v raznolika oblačila. Eden od sklopov je posvečen tipični nizozemski krajini iz okolice Amsterdama. Sklop Tehnika pa obiskovalca sooča z grafično tehniko jedkanice: predstavljene so tri grafike in dve grafični plošči, ob katerih opazujemo mojstrovo eksperimentiranje v gravuri, jedkanju in odtisih na papirje različnih vrst. Najobsežnejši sklop predstavljajo Zgodbe: posvečen je svetopisemskim prizorom, ki so v Rembrandtovem opusu najštevilnejši.

Večina grafik na razstavi je malega formata, nekatere so komaj kaj večje od poštne znamke. Večjega formata pa so trije primerki, ki predstavljajo vrhunec mojstrovega grafičnega ustvarjanja: izjemno svetlobno dramatični Trije križi iz leta 1633, tiskani na pergament, ter dva lista, naslovljena Kristusa privedejo pred ljudstvo iz leta 1655; zadnja predstavljata dva odtisa dveh različnih faz med procesom ustvarjanja. Zadnji Rembrandtov sklop na razstavi nosi naslov Umetniška izmenjava; tu vidimo nekaj njegovih prevodov motivov drugih sodobnikov, ki potrjujejo mojstrov izjemni umetniški talent – ne le v tehniki, temveč tudi v opazovanju (svetloba, čustvovanje, vzdušje) in ponazarjanju videnega. Kot je bilo že uvodoma navedeno, nizozemski strokovnjaki razstavo zaokrožujejo z devetimi mlajšimi grafičnimi listi devetih umetnikov – od Whistlerja (1834–1903) do Picassa (1881–1973); z njimi predstavljajo daljnosežnost in moč Rembrandtovega vpliva na poznejše generacije likovnih ustvarjalcev.

Kot prispevek k razstavi iz Amsterdama pa so v Narodni galeriji pripravili še svoj dodatek: kustos Michel Mohor je iz galerijske zbirke izbral deset slik sedmih umetnikov, povezanih z Rembrandtom in njegovo ustvarjalnostjo – od Jacoba Pynasa (1592–1650), ki je v preteklosti veljal za enega od Rembrandtovih učiteljev, prek dramatičnega Martina Johanna Schmidta (1718–1801) do Ivane Kobilca (1861–1926) in Ferda Vesela (1861–1946) ter Gabrijela Stupice (1913–1990) in Zorana Mušiča (1909–2005), ki so v svojih delih upodabljali in vešče uporabljali kontrastne svetlobne učinke.

Razstavo spremlja bogato ilustriran razstavni katalog v slovenski in angleški različici.