“Razveseli me, ko vidim, da rasejo, se spreminjajo in postajajo bolj odrasli”

Piše: Urška Petaros

POGOVOR / Ksenija Vremec, študentka psihologije

Epidemija koronavirusa je naš svet postavila na glavo. To so občutili prav vsi ljudje, predvsem ranljivejši člani družbe, ki jim je pomembna stalnost v življenju. Društvo Oltre quella sedia že vrsto let skrbi za prizadete posameznike in jim pomaga k bolj samostojnemu življenju. O tem, kako pandemija vpliva na “protagoniste”, kot svoje varovance imenujejo v društvu, smo se pogovorili s Ksenijo Vremec, študentko psihologije, ki je v študijski praksi našla svoj poklic. Beseda je tekla tudi o njeni osebni izbiri za to delo in o društvu Oltre quella sedia nasploh.

Kako si prišla v stik z društvom Oltre quella sedia?

Po končani višji srednji šoli sem pri tem društvu želela opraviti civilno službo, vendar mi ni uspelo. Zaradi tega sem se vpisala na študij psihologije. V tretjem letniku študija smo morali narediti 325 ur prakse. Imeli smo seznam raznih društev in ustanov, pri katerih bi lahko opravljali prakso, in opazila sem, da na seznamu je bilo tudi to društvo. Najprej nisem hotela izbrati tega, saj sem si rekla, da mi je bilo očitno usojeno, da me niso sprejeli na civilno služenje. Na koncu pa sem se odločila, da bi rada spet poskusila.

Pri Oltre quella sedia si začela prakso, zdaj pa si tam tudi zaposlena.

Tako je. Najprej so mi dajali razne krajše pogodbe, zdaj pa sem podpisala pogodbo vajeništva, ki traja 18 mesecev.

Če na kratko povemo, s čim se ukvarja društvo: pomagate prizadetim ljudem k bolj samostojnemu življenju?

Res je. Protagonisti pridejo v apartmaje in tam nekateri spijo, drugi preživijo ves dan ali samo pol dneva; odvisno od tega, kaj morajo delati tudi izven društva. Za pomoč, ki jim jo nudimo, uporabljamo termin “olajšati”. Ne delamo mi zanje, niti oni ne delajo sami. Skušamo jim pomagati pri tem, da so čim bolj samostojni pri kuhanju, spravljanju, druženju med sabo in podobno. Mi smo zraven in jih vodimo, da so čim bolj samostojni in se razvijajo. Nekaterim skušamo najti tudi kakšno majhno delce, da se tudi sami čutijo del družbe in socialnega življenja v mestu. Predvsem zdaj, v času koronavirusa, smo skušali najti čim več dejavnosti, ki so jih lahko opravljali zunaj.

Kar si omenila, spada pod projekt La vita che vorrei (življenje, ki si ga želim), ki ga izvajate z društvom?

La vita che vorrei je projekt, ki vključuje njihovo bivanje v apartmajih: življenje, ki bi ga oni radi imeli izven družine. Stremimo k temu, da olajšamo delo družini. Izven tega projekta pa imamo več različnih pobud, med drugim sodelujemo tudi s šolami. Kar smo začeli delati, odkar se je začela pandemija, je to, da pomagamo mestu. Razne skupinice so šle čistit grafite po mestu, poleg tega pa čistimo tudi parke in podobno.

Ena glavnih dejavnosti društva je gledališče. Čemu dajate največji poudarek?

Naj najprej povem, da se je društvo rodilo prav iz gledališča. Šele pozneje se je začel projekt La vita che vorrei z apartmaji. To gledališče je zelo prosto. Mišljeno je, da lahko z njim vsak izrazi, karkoli ima v sebi. Ob glasbi protagonisti hodijo po odru in so prosti, da delajo, kar si želijo. Lahko jim damo nekaj navodil, oni pa so prosti, imajo nekaj predmetov in z njimi lahko delajo, kar želijo: lahko si jih podajajo, jih imajo v roki … Vse to poteka ob glasbeni podlagi. Včasih jim navedemo kakšno besedo in oni jo lahko povejo, tako kot želijo: glasno, potiho … Vprašamo jih, kaj je zanje gledališče, oni pa lahko odgovorijo karkoli. Naše gledališče nima teksta, na katerem delamo. Za nastopanje skušamo združiti njihove ideje, drugače pa je zelo prosto, saj oni na odru sami ustvarjajo, kar želijo. Gledališče ni samo zanje, tudi mi nastopamo na odru skupaj z njimi.

Kako poteka tvoj tipični delovni dan?

Odvisno je, če imam jutranjo ali popoldansko izmeno. Ko pridem zjutraj, so nekateri protagonisti, ki so prespali v apartmajih, seveda že tam. Odločimo se, kaj bomo kuhali za kosilo, in pripravimo seznam sestavin, ki jih potrebujemo za to. Pošljemo enega ali dva protagonista (odvisno od tega, kdo so, če so tisti bolj samostojni, lahko grejo sami, drugače jih spremimo mi, oni pa vseeno kupijo sami, mi smo samo za njimi in jih opazujemo). Potem damo navodila in odločimo, kdo bo poskrbel za kaj. Kdo bo na primer kaj pomil, saj zdaj med epidemijo zelo skrbimo za čistočo in razkuževanje, predvsem kljuk in stikal za luči, ki se jih stalno dotikamo. Zelo pazimo, da je bodisi zjutraj kot popoldne vse razkuženo. Skuhamo kosilo in smo malo v družbi. Nekatere dneve imamo manj dela in se lahko pogovarjamo o raznih tematikah, lahko gledamo televizijo in se pogovarjamo o programih, ki jih vidimo. Včasih se igramo kakšno igro …

Koronavirusno epidemijo si že omenila. Pa vendar: kaj se je zdaj spremenilo?

Zdi se mi pomembno, da smo že od samega začetka skušali čim bolje organizirati stvari. Zdaj smo bolj aktivni v apartmajih. Komaj začnem delati, si takoj izmerimo temperaturo in zapišemo temperaturo vsakega od nas. Imamo sezname z imeni, datumi in temperaturo vsakega dneva. Zelo pazimo na te stvari. Pri nas je bilo zelo malo društev, ki so se ukvarjala s socialo, ki so že takoj na začetku skušala kaj narediti. Mi smo si hitro zavihali rokave in imeli zelo veliko videokonferenčnih sestankov, da smo se zmenili, kaj lahko naredimo. Že marca smo takoj organizirali skupinice in si telefonirali preko Skypa s protagonisti. Tudi preko teh smo jim nudili razne aktivnosti, na primer jogo in telovadbo, druga skupinica je imela uro, v kateri smo spekli torto, nekateri so se pogovarjali o glasbi, filmih, drugi so risali … Ves čas smo vsak četrtek imeli po Skypu tudi gledališke vaje, vedno po isti metodi z glasbo in premikanjem po prostoru … Skušali smo obdržati čim več stvari, čeprav na daljavo, ko pa se je lahko in ko so starši to dovolili, smo organizirali tudi krajše sprehode. Zaposleni smo šli v vas, kjer živi protagonist, in se z njim sprehajali eno uro. Mislim, da je bilo to nekaj najlepšega. Ko pa smo spet lahko delovali v apartmajih, smo morali preveriti, koliko ljudi je lahko naenkrat v njih, kajti apartmaji niso zelo veliki. Imamo jih štiri, eden je moški, dva ženska in en mešan. Morali smo pomisliti, koliko ljudi naenkrat je lahko v vsakem apartmaju.

Če še vedno govoriva o koronavirusu: se je obnašanje protagonistov spremenilo? Kako je situacija vplivala nanje?

Res se je zelo spremenilo. Seveda je zelo odvisno od posameznika. Od vsega začetka pa sem med njimi opazila veliko skrb. Na začetku niso razumeli, kako je virus nevaren, vendar mislim, da tudi mi tega nismo razumeli. Mi smo morali poskrbeti, da jih ne spravimo v paniko, istočasno pa jim dati razumeti, da morajo paziti na določene stvari. Njihovo obnašanje se je spremenilo predvsem v tem, da je bilo opaziti, koliko jim je pomembno biti v družbi ostalih in se videvati vsak dan. Nekateri so se bolj zaprli, nekateri pa so se, paradoksalno, odprli, ker so se zavedali, kako je pomembno komunicirati med sabo. To je bilo opaziti tudi, ko so se vrnili v apartmaje. Ko se družijo med sabo, je zdaj dosti močnejša vez med njimi. Opaziti je tudi, da so nekateri res razumeli situacijo in zelo pazijo. Če dam primer, zdaj vsi nosimo zaščitne maske. Če protagonist vidi, da kdo ne nosi maske, ga takoj spodbudi, naj si jo nadene. Zelo pazijo tudi drug na drugega. Opažam, da so postali bolj odrasli.

Kaj te najbolj razveseljuje pri tem delu?

Oni. Z vsako majhno stvarjo, ki jo rečejo, ki jo naredijo, te presenetijo. Ni dneva enakega prejšnjemu. Razveseli me, ko vidim, da rasejo, se spreminjajo in postajajo bolj odrasli. Zelo me veseli tudi, da se sama spreminjam: da tudi jaz postajam bolj odrasla, vidim svet na drugačen način, ali ko mi oni pomagajo videti, da stvari niso takšne, kot izgledajo. Verjetno bolj oni spreminjajo mene kot jaz njih, ko jim pomagam. Najbolj me razveseljuje njihov pogled na svet in njihove vsakodnevne spremembe, saj se izboljšujejo vsak dan.

Končuješ študij psihologije. Ti je pomagal pri delu, ki ga opravljaš?

Kot sem že rekla, me to delo spreminja vsak dan, a tudi študij me je spremenil. Ko sem bila na višji šoli, nisem opažala, da se spreminjam, študij pa mi je pomagal, da sem videla stvari z različnih zornih kotov, zdaj pri delu pa to še bolj opažam. Študij mi je zelo pomagal, ker sem se naučila, da je večkrat zelo pomembno samo opazovati. Predvsem na začetku, ko sem še delala prakso, mi je to zelo pomagalo, ker so mi rekli, naj opazujem, kaj oni delajo, bolj kot to, kaj naj ukrepam. To pa sem že imela nekako v sebi, da je treba bolj opazovati kot pa stopiti v akcijo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme