Intervju

“Razvajenost je poslovni partner droge”

“Razvajenost je poslovni partner droge”

Piše Tino Mamić: Pogovor / Andi Mamić

Andi Mamić iz Skrilj je obtekel Vipavsko dolino v enem zamahu. 160 kilometrov gorskega ultramaratona. Dosegel je tretje mesto, kar so Vipavci sprejeli z veliko naklonjenostjo. V domači fari, skozi katero je tekel ponoči, so mu pripravili kar ognjemet. A Andi Mamić ni samo ultramaratonec. Je tudi diplomant telesne vzgoje z dolgo kilometrino pri delu z mladostniki, ki imajo hujše vzgojne težave.

S tekom si se začel ukvarjati precej pozno. Po nogometu, študiju telesne vzgoje, planinstvu. Zakaj tako pozno?
Poklicno igranje nogometa sem zamenjal za študij na Fakulteti za šport, nato pa sem, poleg rekreativnega igranja, vedno več časa namenjal športnim aktivnostim v naravi. Relativno pozno, pri 37 letih, sem prvič pretekel gorski maraton v Podbrdu, takrat pa sem tudi spoznal privlačnost t. i. ultradolgih tekov v naravi, tem so se začrtali moji novi športni cilji, eden od njih je še vedno preteči ultradolgo razdaljo in drugi dan normalno funkcionirati.
Kaj je tista privlačnost pri teku?
Gre za naravno gibanje, pri čemer je značilna faza leta med vsakim korakom, kar tek razlikuje od hoje. Menim, da je tudi ta, na dolgih tekih sicer zelo kratka, faza leta eden od vzrokov, ki teku pripisuje, zdaj že pregovorno značilnost – svobodo. Sam dojemam tek kot velik privilegij, ki mi omogoča, da premagujem nekdaj nepredstavljive razdalje in višine in s tem razvijam svoje telo in um. Izredno dober občutek je, da še vedno napredujem v vzdržljivosti oz. funkcionalnih sposobnostih, kljub 42 letom, da je imunski sistem trden, lokomotorni sistem čvrst in počutje odlično. Pomemben vidik pa je tudi doživljanje narave, posebej gorskega sveta, v katerega zahajam že 25 let.
Koliko ur na teden treniraš?
Zelo odvisno od obdobja – največ spomladi, ko “nabiram” kilometre za tekme, ki prihajajo, tu govorimo o času med 12 in 16 ur. V tednih regeneracije je tega časa precej manj, recimo med šestimi in desetimi urami. Čas pa je relativen podatek, saj je intenzivnost vadbe lahko zelo različna…
Moj nekdanji sodelavec, ki je prezgodaj umrl, je tekel vsak dan. Rekel mi je, da je odvisen od teka. Je to možno?
Če govorimo o vedenjski zasvojenosti, verjamem, da je to možno. Kot je, na primer, možna odvisnost od nakupovanja, od informacij ali navsezadnje od iger na srečo. V vsakem primeru stimuliramo neki hormonski odziv, ki nas zadovoljuje, povzroča “srečo”, ki jo človek išče, odkar obstaja … Morda je pri športu bolj ustrezen izraz obsedenost.
Si ti odvisen od teka?
Veliko sem že razmišljal in se pogovarjal o tem. Dokler se ob teku razvijam kot oseba, fizično in duhovno, me taka “odvisnost” sploh ne moti. Po drugi strani pa se treningu teka lahko kadarkoli odpovem, če je to v interesu družine, službe ali prijateljev. Seveda so priprave na dolge tekme vezane na velike količino energije in časa, ki ga je potrebno žrtvovati; tega sam poskušam najti v času, ki ljudi mojega kroga ne obremenjuje, pogosto pa se tudi drug drugemu prilagajamo in tu sem zelo hvaležen svoji družini. Bolj kot odvisnost bi sam poimenoval to slog življenja. Ultratekači smo posebni ljudje. (smeh)
Od česa pa smo lahko odvisni?
Odvisnosti od psihoaktivnih snovi večinoma že vsi poznamo in so v Sloveniji zelo pogoste (najbolj seveda alkohol). Očitno je, da tudi pri nas narašča odvisnost od prehrane (sladkorja itd.) ali stradanja, ki naj bi spadale v t. i. vedenjske odvisnosti, ki sem jih že omenil. Tu so še deloholizem, odvisnosti od religije, sektaštva ali ideologije. Trenutno pa je nedvomno najbolj pereča odvisnost od novih tehnologij.
Ali je huje, če je otrok odvisen od računalniških igric ali od droge?
No, še vedno je “trda” droga pekel, iz katerega je izhod najtežji. Tudi telesne posledice so lahko veliko bolj usodne, predvsem pri delovanju centralnega živčnega sistema. Pri odvisnosti od video igric je velikokrat dovolj, če starši ukrepajo odločno. Upor otroka pa je, z veliko mero jeze in agresivnosti, kot simptom lahko zelo podoben ali še hujši kot pri zasvojenosti z drogo. Tudi na socialnem področju je primanjkljaj lahko večji pri odvisnosti od video igric, saj komunikacije in sodelovanja z drugimi otroki ne potrebuje.
V čem je razlika med različnimi odvisnostmi?
Ena od razlik je družbena sprejemljivost. Vsi vemo, katere so v našem prostoru “dovoljene”; sicer pa se razlikujejo glede na škodo, ki jo povzročajo zasvojencu in ljudem okrog njega.
Kje delamo starši največje napake, da otroke razvajamo?
Ena od ključnih stvari, ki jih je človek skozi evolucijo razvil, je sposobnost frustracijske tolerance. V primeru, da neka želja ni zadovoljena, je človek sposoben počakati oz. se s tem sprijazniti. Razvajanje otroka pa zelo verjetno to toleranco zmanjša, v skrajnih primerih tudi povsem izniči. Otrok je danes, že v predšolskem obdobju, podvržen nenehnemu ugodju, materialnemu nagrajevanju in pretiranemu zaščitništvu, kar ga omejuje pri razvoju samostojnosti in sposobnosti prenašanja čustvenih in telesnih frustracij. Z razvajanjem mu naredimo veliko krivico, veliko škodo, ker kasneje ne more več občutiti ugodja ob trenutkih, ko bi glede na človekovo naravo to pričakovali. Ne zna se več veseliti ob ugodju ali uspehu. Pojavi se kronično nezadovoljstvo oz. dolgočasje, razen v napetih ali akcijskih situacijah, kar je idealen pogoj za razvoj uničevalnih oblik vedenja.
Kako to vedenje opazimo?
Za starše bi morali zvoniti vsi alarmi že takoj, ko se otrok ne razveseli prejetega darila. Ko se zdi, da ga je naveličan, še preden ga vzame prvič v roke. Ali pa takrat, ko zavrne družinski izlet. Sicer je treba vedeti, da so v obdobju pubertete pri tem možne izjeme, saj je zavrnitev oblika upora. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

13.06.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!