Razstava o zgodovini goriško-gradiščanske grofije
Razstava z naslovom Pokrajina Gorice in Gradišča: avtonomija in upravljanje 1861/1914 Interpretacije nekega ozemlja, (prev. av.), ki je odprta do novembra v goriškem grajskem naselju, omogoča obiskovalcem, da spoznajo zgodovino regije, ki je zaradi svojega obmejnega in večnarodnega značaja v marsikaterem pogledu evropska. Organizatorji pravijo, da pobuda ni povezana z načrtovano ukinitvijo pokrajin, saj začetek raziskovalnega projekta sega v čas, ko o tem vprašanju niso še govorili. Glavni cilj razstave (spremlja jo publikacija z zgodovinskimi eseji avtorjev, ki jo je uredila Loredana Panariti) je pripomoči k razmisleku o za italijanske razmere edinstveni preteklosti pokrajine. Goriška grofija, ozemlje katere je segalo tudi v Vipavsko in Soško dolino ter na območje med Alpami in Jadranom, je postala avstrijska dedna dežela leta 1500. V času Marije Terezije so njeno ozemlje združili z grofijo Gradišče. Dežela je do 18. stoletja ohranila svojo institucionalno individualnost, jo pozneje za določen čas izgubila in jo leta 1861, med upravno preureditvijo cesarstva, vnovično pridobila. Po mnenju organizatorjev širša javnost ni seznanjena z avtonomijo, ki jo je takrat uživala dežela s pristojnostmi na mnogih področjih. S ciljem, da bi obiskovalcem posredovali institucionalno in zgodovinsko identitete grofije, na razstavi najprej prikažejo njen izvor in kako se je v času dejansko izoblikovala. V prvi sobi muzeja si lahko ogledamo razne dokumente in pomenljiv slovensko-italijanski zemljevid grofije, ki ga je deželni zbor objavil v 70. letih 19. stoletja. Druga soba je namenjena ustanovitvi in delovanju deželnega zbora. Prikazani so portreti štirih deželnih glavarjev (Pace, Coronini, Pajer in Faidutti), ki so vladali v obdobju 1861-1914, številni italijanski in slovenski dokumenti ter načrti sedeža deželnega zbora (današnja goriška kvestura). Omeniti velja, da je bila v le-tem od ustanovitve dalje zagotovljena raba slovenščine. Velik del prebivalstva grofije so sestavljali namreč Slovenci, čeprav, kot znano, takratni volilni zakon ni bil demokratičen, kar se je seveda odražalo pri zastopanosti. Poudarka vredno je, da so v prvem obdobju delovanja grofije, dokler ni nacionalno vprašanje preraslo v konflikt, slovenski in italijanski politični predstavniki pošiljali centralnim oblastem skupne zahteve za ustanovitev šol s slovenskim in italijanskim učnim jezikom. V tretji sobi je razstavljeno gradivo o izvedbi najrazličnejših javnih del, ki so jih v tistem času uresničili v grofiji. Poleg zakonodajne oblasti na davčnem, delovnem, policijskem in volilnem področju je dežela bila pristojna za kmetijstvo, trgovino, industrijo, javna dela, ceste, ureditev rečnih voda, skrbstvo, zdravstvo in krajevne uprave. Z ogledom načrtov obiskovalec spozna pomen raznih objektov in prometnic. Veliko večino le-teh je prva vojna uničila. Iz dokumentov je razvidno, da so bile takrat občinske uprave naklonjene prihodu železniških prog na njihovo ozemlje, saj so te zagotavljale razvoj. Zanimivost predstavljajo projekti o železnici prek Soške doline do Beljaka. V Gorici so v tistih letih tudi zgradili bolnišnico, zavod za gluhoneme in umobolnico. V mestu je delovala kmetijska šola, ki je imela italijansko in slovensko sekcijo: v prvi so poučevali enologijo, ki je bila razvita v nižinskem delu, v drugi sirarstvo, s katerim so se ukvarjali v hribih. Razstava se končuje z grafičnim orisom sprememb upravnih meja, ki jih je v preteklem stoletju doživela goriška pokrajina: leta 1923 je v njej živelo 319 tisoč prebivalcev, pred tremi leti 143 tisoč.
V Pokrajinskih muzejih na Goriškem gradu
