Raznolikost izhodišč, interpretacij in ugotovitev daje zborniku značaj odprtosti, širine in predvsem svežine

Piše: Matevž Čotar

POGOVOR / Prof. Marija Kostnapfel o zborniku Tržaški Cankar in naše branje

Pred kratkim je pri založbi Mladika izšel, v sodelovanju s Slavističnim društvom Trst, Gorica, Videm, dragocen zbornik Tržaški Cankar in naše branje. Slavistično društvo Trst, Gorica,Videm je ob stoletnici Cankarjeve smrti (leta 2018), v sodelovanju s Slavističnim društvom Koper in Slavističnim društvom Nova Gorica, priredilo zanimiv in obsežen simpozij o slovenskem pisatelju. V knjigi je zbranih enaindvajset referatov in esejev strokovnjakov in poznavalcev Cankarjevega življenja in dela, ki so bili podani prav na simpoziju, a tudi nekatera pozneje dodana besedila. O izidu in pomenu, ki ga ima zbornik za slovensko književnost, našo narodno skupnost in naše mesto v zalivu, smo se pogovorili z urednico zbornika, prof. Marijo Kostnapfel.

Kako je pravzaprav nastala zamisel Cankarjevega zbornika?

Zbornik smo si zamislili kot navezo strokovnjakov z različnih področij iz celotnega slovenskega kulturnega prostora. Že med simpozijem, ki je osvetlil pomembnost in aktualnost Cankarjevega ustvarjalnega opusa, je predsednica Slavističnega društva Trst, Gorica,Videm, prof. Marija Pirjevec, predlagala, da bi prispevke zbrali v publikaciji. Zamisel je nato zorela in prišlo je do bogate bere kakovostnih besedil. Ker živimo v zelo negotovih razmerah, je izid zbornika velik uspeh. Upam, da bo kljub času, ki ni naklonjen javnim predstavitvam in promociji, zaradi svoje dragocene vsebine našel pot do bralk in bralcev.

Naslov simpozija in posledično zbornika je poseben, Cankar je bil zelo navezan na Trst, koliko je bil za vas pravzaprav tržaški? Nekateri podatki nam sporočajo, da si je celo želel živeti v Trstu …

V Cankarjevih časih je bil Trst po številu slovenskih prebivalcev največje slovensko mesto in pisatelj ga je dobro poznal. Ni slučaj, da je v uvodu znamenitega tržaškega predavanja Očiščenje in pomlajenje povzel Tavčarjevo misel, da so Trst pljuča Slovenije. Brez tega okna v svet in njegovega morja si ni mogel zamisliti svobodne, samostojne, demokratične Jugoslavije. Poudaril je tudi, da kdor pride iz Ljubljane v Trst, čuti, da pride domov, da stoji na domačih tleh, da govori s sebi enakimi, ki ga razumejo, sočustvujejo z njim in so z njim enih misli.

Cankar se je zavedal nujnosti spodbujanja povezav med posameznimi deli slovenskega prostora, kar obenem pomeni spodbujanje zavesti o raznolikem bogastvu slovenske kulture. Cenil je prednosti, ki jih nudi mediteranska odprtost. Tudi njegova dela so prav po tržaški poti dosegla italijanske bralce. Potem pa je tu še njegov osebno obarvani odnos do mesta. Tržačanom je hodil predavat in se tja zelo rad vračal. V pismu nesojeni tašči na Dunaj piše, da se v Trstu počuti zdravega, da bi si rad kupil hišico pri morju in se tam nastanil z zaročenko Štefko. Odlomek se mi je zdel pomenljiv in je zato na zavihku zbornika. Poleg tega še številni drugi dopisi in čustvene ter prijateljske vezi potrjujejo, da je Cankar tudi tržaški.

Zbornik je zelo raznolik, v njem dobimo referate izvedencev, ki delujejo na različnih področjih, prav tako imajo vsebine različne poglede in pristope npr. jezikovni, vsebinski, geografski. Je bilo to načrtno izbrano?

Že simpozij je bil zasnovan tako, da je prišla do izraza raznolikost izhodišč, interpretacij, ugotovitev. Podobna usmeritev daje tudi zborniku značaj odprtosti, širine in predvsem svežine. Ne gre namreč za neko razpršenost, neenotnost ali nepovezanost. Pestrost pogledov, stališč, razvojni lok posameznih besedil vse to so konstitutivni elementi načrtovane celote, njeni pomembni gradniki in potrjujejo sporočilno moč tega velikana slovenske besede, ki je še danes v marsikaterem pogledu inovativna, revolucionarna.

Kako je potekalo uredniško delo? Je bilo naporno zbrati v celoto različne avtorje in vsebine?

Posamezni avtorji so na različne načine vpeti v tkivo publikacije, kar dodatno poudarja njeno vsebinsko bogastvo. Najpomembnejše merilo pri izbiri besedil je bila kakovost. Uredniško delo ni bilo lahko. Pri njem mi je z dragocenimi nasveti stala ob strani prof. Marija Pirjevec, ki ima na tem področju veliko izkušenj. Najprej sem kontaktirala avtorje, potem sem prvič prebrala besedila in jih odposlala lektorici, dr. Maji Smotlak. Besedila je pregledal tudi uredniški odbor. Nato sem spet prebirala prispevke in zastavila vrstni red. Vezna nit gre od širših kulturnih in družbenih vprašanj (na primer o Cankarjevem vplivu na kulturno emancipacijo Slovencev, o kulturi v Cankarjevih tržaških predavanjih, o pisateljevih pogledih na slovenstvo, na družbo in vzgojo, na jezik) pa do prispevkov, ki prikazujejo nekatere značilnosti njegovega pesniškega ustvarjanja, proze, dramatike, predavanj in odzive vidnih ustvarjalcev na medkulturno posredovalno moč Cankarjeve besede. Zdelo se mi je primerno, da se zbornik sklene z dvema obmorskima postajama njegovega življenja. Eno od njiju je mesto v zalivu.

Potem je bilo treba zapisati še spremno besedo, kratko predstavitveno besedilo za sprednji zavihek itd. Z urednico Mladike, Nadio Roncelli, sva na koncu ponovno pregledali vsa besedila, pripravljena za tisk.

Kateri je pomen zbornika in komu je namenjen oz. ima neke ciljne bralce?

Zaradi bogate vsebine zbornik ni namenjem samo akademskim krogom, pač pa čim širšemu krogu bralk in bralcev. Pomemben je tudi zato, ker smo s sodelovalnim delom dokazali, da zmoremo brisati razlike med središčem in obrobjem. Razlike, ki večinoma koreninijo v naši povojni zgodovini in nas žal ločujejo veliko bolj kot v Cankarjevih časih. Slovenska kultura tudi danes za svojo zdravo rast potrebuje dragoceno tržaško drugačnost v razpiranju svetu in življenju. Zbornik je korak v tej smeri.

Zbornik odkriva kaj neznanega ali še premalo poznanega o Cankarju?

Publikacija prinaša odgovore na mnoga vprašanja, pa tudi nove artikulacije in reprezentacije določenih tem. V njej lahko odkrivamo zanimive poudarke v zvezi z literarnimi in – širše s kulturnimi, družbenimi in jezikovnimi vprašanji. Poleg tega imamo posebna, izvirna branja nekaterih Cankarjevih del, na primer branje v luči psihoanalize ali pa v luči različnih dimenzij, kot so prostorske  dimenzije, dimenzija tujosti itd. V zborniku je tudi zapis o radijski uprizorljivosti nekaterih Cankarjevih dram. Novosti je torej veliko: vsak prispevek prinaša nekaj novega.

Zbornik bogatijo lepe in natančno izbrane fotografije. Kako ste jih izbirali?

Nekatere Cankarjeve fotografije vsi poznamo. Zato sem se želela izogniti izrabljenosti njihovega sporočila in sem skušala poiskati nekaj, kar bi pospremilo besedilo in ga obenem dodatno oplemenitilo. Pri tem delu mi je s koristnimi nasveti pomagala Nadia Roncelli, ki je tehnično bolj izkušena in pozna marsikatero pravno past. Zbornik pa je vešče oblikoval Matej Sussi.

Trst in svet sta se zelo spremenila v zadnjem stoletju. Ko je bil Cankar v Trstu, je obstajal neki enotni kulturni prostor. Dela in odzivi so odmevali daleč naokrog med Slovenci, a tudi med srednjevropskimi državami … Mislite, da je med sodobnimi slovenskimi avtorji (in med našimi tržaškimi) kakšen podoben primer, o katerem bodo lahko naslednje generacije prav tako sprožile debato, simpozij in zbornik(mogoče o tržaškosti kakšnega avtorja)?

O enotnem kulturnem prostoru radi veliko govorimo. Izkazalo se je že, da to ni dovolj. Napolniti ga moramo z novimi vsebinami, odnosi in s skupno vizijo. Ustvarjanje kapilarne mreže odnosov pa zahteva temeljito načrtovanje in delo. Veliko ljudi v Sloveniji ne pozna naše zgodovine in tudi ne utripa življenja za mejo. Po mojem mnenju bi bilo treba začeti s tovrstno vzgojo že v vrtcih in osnovnih šolah.

Z odnosom Slovenije do nas so povezani tudi odzivi na našo ustvarjalnost. Teh je še vedno premalo, čeprav o nekaterih avtorjih v Sloveniji pišejo in jih dobro poznajo. Tudi njihovo tržaškost. V  tujini pa skorajda ne vedo za nas. Tržaških ustvarjalcev, ki jih poznajo tudi drugod po Evropi, je toliko, kolikor jih lahko preštejemo na prste ene roke. In to pod pogojem, da pri štetju močno pretiravamo. Tudi mednarodno odmevnih avtorjev iz osrednje Slovenije ni prav veliko. Zato je treba spodbujati pretočnost ustvarjalnosti na obeh straneh meje in enakopravno odpiranje navzven, v svet.

Po drugi strani bi bilo verjetno treba analizirati določeno kulturno in politično ozračje, ki pri nas spodbuja fenomen t. i. zamejskosti. Ta zamejskost po eni strani olajšuje dostop do italijansko govorečih sosedov, ker po poti najmanjšega odpora gladi in blaži razlike, po drugi strani pa je za nas nevarna in dodatno povečuje razpoko, ki nas ločuje od Slovencev onkraj meje. V takem ozračju se vse bolj ločuje tudi jezik. Prav gotovo imamo veliko mladih talentov, ki so ustvarjalni, vendar pa težave z jezikom hromijo njihovo kreativnost. In to je treba spremeniti. Predstavljam si, da ne maramo postati neke vrste folklorizirani zamejci in se utopiti v brezimni močvari multikulturnosti, ki z odprtostjo do drugih kultur nima nobene zveze.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme