Raznolika pahljača kratkih zgodb, prežetih z žlahtnimi vsebinami, pa tudi iskrivo duhovitostjo 

Tretji Kamišibaj dan v Gorici

Kot že prejšnja dva je krasno uspel tudi tretji Kamišibaj dan v Gorici, edinstveni festival “papirnatega gledališča” pri nas v zamejstvu, ki si ga je zamislila Katerina Ferletič, navdušena spodbujevalka gledališke umetnosti pri mladih upih kot mentorica mladinske gledališke skupine O‘Klapa, ki deluje v sklopu Skupnosti družin Sončnica. Letošnji Kamišibaj dan sta v ponedeljek, 27. junija 2022, priredila Skupnost družin Sončnica in Kulturni center Lojze Bratuž s sodelovanjem Slovenskega centra za glasbeno vzgojo E. Komel iz Gorice in Mladinskega doma, pod pokroviteljstvom JSKD RS, Urada vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Zveze slovenske katoliške prosvete. Na njem se je zvrstilo 30 raznolikih kamišibajev. Tudi tokrat je bil razdeljen v tri sklope po devet oz. dvanajst  “predstav”, ki si jih je, kljub zelo vročemu, soparnemu dnevu, ogledalo zelo lepo število malih in odraslih gledalcev. Ti so svoje navdušenje nad zgodbami, ki so jih učinkovito in prepričljivo, pa tudi igrivo predstavili zelo spretne kamišibajkarice in kamišibajkarji iz cele Slovenije in goriškega zamejstva, izrazili z dolgotrajnim, odobravajočim ploskanjem. Prvi in drugi del, namenjena mlajšemu občinstvu, sta se zvrstila v parku Kulturnega centra Lojze Bratuž v senci orehov in drugih dreves ter pod košatimi krošnjami lip na tlakovanem dvorišču KCLB. Oba dela so uvedli šolarji OŠ Prežihov Voranc iz Doberdoba, ki so to drobno, a zelo privlačno gledališko umetnost spoznali na delavnicah kamišibaja; vodila jih je Katerina Ferletič. S knjižničarko Luiso Gergolet jim je tudi predstavila knjigo Glih po doberduobško, v kateri sta tudi hudomušni ljudski pesmici, ki so ju v kamišibaju mično narisali šolarji. Učenci tretjega razreda doberdobske šole so prikazali pesmico Papiev (‚na cikasta krava), ki jo je ob spremljavi klaviatur in pod vodstvom Lucije Lavrenčič zapel OPZ Veseljaki iz Doberdoba, ki deluje pod okriljem SCGV E. Komel Gorica. Učenci 4. in 5. razreda iste šole pa so prav tako lično  likovno prikazali in zapeli ljudsko iz iste knjige, Zidan most, pod mentorstvom učiteljice  Martine Cumin. Za otroškima uvodoma se je vsakokrat zvrstilo osem kratkih kamišibaj zgodb, ki so tudi v šegavem tonu izpovedale kako modro življenjsko vodilo in opozorile, da sta npr. dobrota in iskreno prijateljstvo veliki vrednoti. Nekateri kamišibaji so navdih črpali  iz ljudske zakladnice: Zimske jagode, Junaki v slovenskem izročilu – izštevanka, Kras, Tinka Tonka, Vile s petjem napovedujejo dež, Lonec bi šel, pa nima nog, Jaz tudi – zelo hudomušna besedna igra, druge pa so se porodile iz umetniških del naših književnikov: Ciciban posluša očetovo uro (O. Župančič), Šivilja in škarjice (Dragotin Kette) Brivec, frizerski pediker (Saša Vegri), ali so si jih zamislile same pripovedovalke (npr. Petelinje skrbi Mateje Slokar) ali pa priredile, kot Vera Papič svojo poučno Nič in vse. V prvih dveh delih Kamišibaj dneva, ki ju je sproščeno, tekoče napovedovala Kea Vogrič, članica O’Klape (nepozabna kot Obuti maček v istoimenskem družinskem mijauziklu Andreja Rozmana Roze), so kamišibaj pripovedi zelo privlačno razpredale Silva Karim z dolgoletno izkušnjo in sodelovanjem na državnih in mednarodnih festivalih, na katerih je prejela tudi priznanja, Breda Kočevar iz Bele Krajine, ob spremljavi kitare Darka Kočevarja – bila je prvič gostja v Gorici -, Tatjana Grabrijan iz Novega mesta in Nataša Rupnik iz Ajdovščine – tudi onidve sta bili prvič pri nas – , pa “stare” znanke Jadranka Ivačič in Mateja Slokar iz Ajdovščine ter Vanja Iva Kretič iz Šoštanja. V skupino, ki jo sestavljajo kamišibajkarice iz Vipavske doline in s Krasa in si je nadela hudomušno ime Furje iz burje, ki jim je kot Primorkam burja skupni imenovalec, spadajo tudi Vesna Marion iz Divače, Vlasta Markočič iz Štanjela ter Vera Papič iz Sežane.

Ugledna gosta na tretjem Kamišibaj dnevu sta, kot že v prejšnjih izvedbah, bila Igor Cvetko  etnomuzikolog, pedagog, glasbenik, lutkar, ilustrator, “oče” slovenskega kamišibaja, saj je to gledališko zvrst prav on prenesel iz Japonske na slovenska tla, in Jelena Sitar, “prva dama” slovenskega kamišibaja, sicer pa režiserka, dramaturginja, izvajalka, pedagoginja, raziskovalka, predavateljica gledališča in lutkarstva na Pedagoški fakulteti v Kopru (l. 2021 je prejela nagrado za izjemne dosežke na področju šolstva). Mojstrsko, kot le onadva znata, sta razvijala zgodbi O jajcu, ki se je postavilo na glavo (Igor Cvetko) in svet videlo na drugačen način, “angleško pivsko” Deset zelenih flaškic (Jelena Sitar), pri kateri so Sitarjevi veselo pomagali mali in veliki gledalci z ugibanjem, katera izmed “flašk”, se bo razbila … (zmagovalci so se sladkali z bomboni!) V prvem delu sta svoj butaj,  (odrček-kovček iz katerega “vleče” pripovedovalec svoje risbe) odprli tudi Solange Degenhardt, profesorica na nižji srednji šoli I. Trinko v Gorici, in Martina Corazza, vzgojiteljica v bračanskem vrtcu Mavrica, ki sta se lansko jesen udeležili kamišibaj delavnice v Gorici (v organizaciji Skupnosti družin Sončnica) pod mentorstvom Jelene Sitar in Igorja Cvetka. Obe sta se predstavili z avtorskim kamišibajem (Mala nevidna ribica,  Tinka Tonka). Sicer pa so nastopajoči zgodbe (vsaka bi bila vredna podrobnega opisa!) pripovedovali, v glavnem, ob svojih ilustracijah, izdelanih v različnih tehnikah in z  lastnim “poetičnim zornim kotom”. Vse ilustracije, ki zahtevajo kar nekaj premisleka in dela, kot tudi pripovedi, so bile jasne, razumljive in zelo prikupne. Spored tretjega Kamišibaj dneva v Gorici se je pod večer nadaljeval na vrtu za polkrožno steno prezbiterija cerkve sv. Ivana v Gorici, sedeža Pastoralnega središča za Slovence v obsoškem mestu. Vročina je malce popustila, prižgane svečke so odganjale komarje in usmerjale gledalce na zeleno trato, kjer si je v kotičku pod zidom, obraščenim z divjo trto, sledilo še dvanajst kamišibaj zgodb, bolj primernih za odraslo publiko, ki je neizmerno uživala ob teh izredno učinkovitih, tudi pošteno nabritih gledaliških utrinkih, ki so duhovito in sočno zazveneli tudi v različnih pojočih slovenskih narečjih. Take so bile s humornostjo in “prefrigano ljudsko domiselnostjo” popoprane zgodbe Puntarska Iztoka Mlakarja (Vesna Marion), belokranjska ljudska Vražja žganica (Breda Kočevar, Darko Kočevar), Pokora (Vlasta Markočič), Velikan (Tatjana Grabrijan) posebno šegava Ajdovska burja (Nataša Rupnik), ki je pojasnila, kako Ajdovci uokvirjajo jakost burje, kako pa jo Slovenci z drugih koncev. 70 let staro zgodbo iz goriških Brd Kako je kmet peklenščka ukanil pa so gledalci poslušali iz mojstrske interpretacije Igorja Cvetka. Jelena Sitar je prikazala Tri primere Danilla Harmes: prvi je spregovoril o optični prevari, kot marsikateri drugi kamišibaj je tudi ta nastal v času koronavirusa, ko smo se spraševali, kaj je sploh resnica, drugi in tretji pa sta se dotaknila brezčutnosti ljudi do brezdomcev in ostarelih. Krasen in pronicljiv je bil kamišibaj Kajuh – dokumentarno literarni kamišibaj o Karlu Destovniku Kajuhu v izvedbi Vanje Ive Kretič (grafike je v likovni upodobitvi prispevala Uršula Skornšek); z njim je končala magistrski študij Oblike govora na AGRFT pod mentorstvom prof. Tomaža Gubenška in zanj prejela akademijsko Prešernovo nagrado. Silva Karim pa se je v zvrsti kamišibaja lotila zelo resne teme Splošne deklaracije človekovih pravic (OZN), ki je bila vse prej kot dolgočasna! Česa vsega ne zmore kamišibaj! Verena Čevdek, si je tehniko kamišibaja prisvojila na že omenjeni delavnici kamišibaja v Gorici in se preizkusila v avtorskem razmišljujočem tekstu Izpraševanja. Katerina Ferletič, ki je prav na tretjem Kamišibaj dnevu prejela od Javnega sklada Republike Slovenije priznanje za svoje desetletno udejstvovanje in snovanje na gledališkem in lutkovnem področju (kar omenjamo posebej), je v narečju (sama zelo rada zbira ljudske pripovedke iz rodnega Doberdoba, sodelovala je pri knjigi Glih po Doberduobško) predstavila kar kosmato začinjen utrinek iz ljudske doberdobske zakladnice, kaj se vse lahko zgodi Sz nu peščicu puopra v r… . Junijski večer, ki so ga s hladno sapico prevetrile očarljive kamišibaj zgodbice, in s tem tudi Kamišibaj dan, se je končal z ljudsko iz Tolmina Ti lepa, jest lep, katere glasbeno spremljavo je zapisal Aldo Kumar. Žgečkljivo zgodbico o dveh zaljubljencih, ki si malo po svoje predstavljata življenje v “kloštru”, je zapela Franka Žgavec, med drugim predsednica KCLB in Zadruge Goriška Mohorjeva. Tudi njo je premamila ta čarobna japonska gledališka zvrst na omenjeni jesenski delavnici. Spretni povezovalki programa Kei Vogrič se je v večernem delu pridružil Simon Čavdek, tudi sam član O’Klape.

Gledalci so preživeli nepozaben večer pod poletnim nebom v družbi izvirnih, strogo avtorsko likovno izdelanih kamišibajev in zelo prisrčno zaploskali vsem nastopajočim, pa tudi prisotnim tehnikom, Valeriu Komicu, Juriju Lavrenčiču in Ivanu Monetu, ki so poskrbeli za brezhibno ozvočenje in osvetlitev prizorišča.

Tretji kamišibaj dan se je tako kar najlepše izpel in navdušeno občinstvo ter iskrivi snovalci teh drobcenih gledaliških umetnin si v mislih že predstavljajo, kako čudovito bo na četrtem Kamišibaj dnevu, če seveda ne bo koronavirus – ali kakšna druga nadloga – spet ponagajal organizatorjem, katerim se gledalci iskreno zahvaljujemo za čudovito preživeti dan.

Katerina Ferletič zaslužna prejemnica priznanja JSKD

Preden so v ponedeljek, 27. junija 2022, v parku Kulturnega centra Lojze Bratuž zaživele iskrive zgodbe 3. Kamišibaj dneva, je Petra Paravan, predstavnica Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije OI Nova Gorica, izročila Katerini Ferletič srebrno Linhartovo značko za 10-letno udejstvovanje na gledališko lutkovnem področju.

Katerina Ferletič je goriška vsestranska kulturna delavka in od leta 1999 vzgojiteljica na Večstopenjski šoli v Gorici. Od vsega začetka je navdušena kamišibajkarica. Za to je opravila tečaj kamišibaj gledališča pod vodstvom Igorja Cvetka in Jelene Sitar l. 2018 in 2021; masterclass v Piranu pod vodstvom svetovnih izvedencev kamišibaja pa l. 2018, 2020, 2021. Večkrat je nastopila na Mednarodnem festivalu kamišibaj gledališča Beli delfin v Piranu (na katerem bo sodelovala tudi letos) in v Velenju. L. 2019 je na Slovenskem festivalu kamišibaj gledališča v Štanjelu prejela priznanje za pristno ohranjanje narečja.

Njena je zamisel in organizacija treh zamejskih kamišibaj festivalov Kamišibaj dan. V pesmarici Otroške ljudske o živalih  Igorja Cvetka (2021) je tudi njen prispevek. Med drugim je članica Društva likovnih umetnikov Severne Primorske / Kamišibaj sekcije. S svojimi kamišibaj zgodbami je nastopila večkrat v goriški Feiglovi knjižnici, v Sesljanu, na Trbižu, v Pilonovi galeriji, knjižnici v Ajdovščini, Mirnu, Biljah, Divači.

Leta 2010 je ustanovila in odtlej vodi mladinsko gledališko skupino O’Klapa, ki deluje pod okriljem Skupnosti družin Sončnica. V vseh teh letih je skupina imela 12 različnih gledaliških premier, vključno z miklavževanji. Najbolj odmevne so bile lutkovna predstava Štirje fantje muzikantje, družinski mjauzikel Obuti maček in mladinski muzikal Lak za sanje.

O’Klapa je prejela vrsto nagrad in priznanj: predstava Štirje fantje muzikantje je bila nagrajena na Regijskem srečanju otroških gledaliških skupin Severnoprimorske 2012; zasedla je prvo mesto v mladinski kategoriji na 10. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah ter prejela srebrno plaketo na Srečanju lutkovnih in otroških gledaliških skupin Slovenije (Jesenice 2014). Obuti maček je pristal na drugem mestu v mladinski kategoriji na 12. Zamejskem festivalu amaterskih dramskih skupin v Mavhinjah pri Trstu; muzikal Lak za sanje pa je prejel priznanje za sodelovanje v izboru za državno srečanje na 59. Linhartovem srečanju, Festivalu gledaliških skupin Slovenije.

Katerini Ferletič, zagnani mentorici  O’Klape in imenitni snovalki kamišibaj gledališča, iskreno čestitamo vsi, ki zelo cenimo njeno zavzeto, požrtvovalno, zastonjsko, izredno dragoceno delo z mladimi gledališkimi navdušenci in njeno iznajdljivo, izvirno snovanje kamišibaj zgodb.