Razmišljanje o mladostniškem nasilju
V tem zapisu bi spet rada razmislila o mladostniškem nasilju in morebitnih razlogih tega povečanega pojava. Vedno znova si ob tem odrasli (starši, šolniki, pedagogi) postavljamo vprašanje, česa ne naredimo prav in česa ne razumemo.
Mislim, da so nasilna vedenja in skrajna agresivna dejanja pri mladih izraz globokega duševnega nelagodja. V sodobnem času se tako obnašanje ne pojmuje več v duhu prestopništva in želje po spopadanju z avtoriteto, kot je bilo značilno za generacijo iz šestdesetih let. Sedaj preveva mladino razširjeno občutje žalosti, neprimernosti in obupa; spopada se s temi nesrečnimi mislimi in jih skuša upravljati po svojih najboljših močeh. Agresivni izpadi pogosto izhajajo iz tega tesnobnega stanja; nasilno dejanje naj bi predstavljalo nekako odrešilno reakcijo utesnjujočim občutkom neprimernosti in nesposobnosti.
Nekateri mladostniki napadajo v tem duhu sami sebe: z namerno osamitvijo, ko zapuščajo šolo in dejavnosti, se zapirajo v hišo, ali s poškodovanjem svojega telesa, tudi z neprimernim načinom prehranjevanja ali samomorom. Kdor pa ima drugačne osebnostne značilnosti, odgovarja na svojo stisko tako, da agresivnost obrne navzven, s tem da verbalno ali fizično napade sogovornika in se pri tem navadno tudi posname, objavi posnetek na medmrežju ter tako doseže zaželeno vidnost.
Družba, ki smo jo ustvarili, ne dovoljuje namreč, da se ukvarjamo z občutki nebogljenosti, nevrednosti, neuspešnosti, prezrtosti, sramu. Zato si skuša mladostnik, ki vsekakor to čuti, priboriti svoj prostor pod soncem s pretiravanjem, ekstremiziranjem neprimernega vedenja, ki lahko pripelje včasih do delinkventnega dogodka. S tem, da se tako izpostavlja, skuša doseči največjo vidnost, in če ga drugi gledajo, ima končno občutek, da obstaja. Živeti je torej mogoče samo, če obstajaš v očeh in mislih drugega.
So za tako pretiravanje krivi starši, je kriva šola? Pravilneje bi bilo to odgovornost pripisati družbenemu sistemu.
Iz normativnega ustroja družbe smo v zadnjih desetletjih prešli v narcisistični ustroj, kjer je značilno stremljenje po idealizirani lastni podobi. Današnja sodobna družba je kompleksna stvarnost, težko razčlenljiva; medčloveške odnose preveva sicer afektivnost, a tudi nestalnost, fluidnost in pomanjkanje mej. To se kaže na vseh ravneh, tudi na osebnostno-identitetni.
Starši in šolniki so še vedno pomembni, a so po drugi strani mladi izpostavljeni še drugim močnim vplivom socialnega okolja, ki se izraža prek številnih odnosov, ki jih imajo že od zgodnjih let in ki so mnogokrat le površinski, ter prek vseprisotnega vpliva medijev z internetom in televizijo. Svoje modele identifikacije izbirajo znotraj te razvejane pahljače izkušenj, kjer sta pa vedno v ospredju uspešnost in vidljivost.
Kako naj ohranjajo odrasli za mladostnika svojo verodostojnost, če potem določene osebnosti iz političnih in civilnih krogov dosegajo hiter uspeh ter se uveljavljajo z nastopanjem na televizijskih oddajah ali družbenih omrežjih, ne pa zaradi svojega znanja in strokovnosti?
Kako naj se otrok počuti sprejetega v svoji bistvenosti, če ga starši neprestano snemajo in slikajo, ne zmorejo pa ostati z njim v čustveni povezavi v tistem realnem trenutku?
Vprašanje je torej, kako naj pomagamo mladim, da bi se boljše počutili in se ne bi več zatekali v nevarne in neprimerne rešitve, ki jim lajšajo slabo počutje.
Moramo jih postaviti v središče naše pozornosti, našega vzgojnega oprijema. Prevečkrat smo starši in vzgojitelji od njih zahtevali, da se prilagodijo našim idealnim pričakovanjem. Zrasli so kot mali odrasli, potiskali smo jih v socializacijo in jih vpisovali v raznorazne dejavnosti, ne da bi se spraševali, ali jih to veseli, ter v sebi skrivali upanje, da se bodo izkazali kot posebno nadarjeni. Skušali smo jih zaščititi pred bolečino, jezo in neuspehom, sami pa smo vse to spregledovali, da nas ne bi preveč obremenjevalo in potrlo.
Sedaj je čas, da to težnjo spremenimo. Pogumno moramo vstopiti v odnos z njimi, jih spraševati tudi o neljubih in motečih stvareh, jih ljubiti za to, kar so, in ne za to, kar bi radi prek njih izkusili.
To pa nam lahko uspe, če se počutimo trdne, v smislu, da smo še zmožni postavljati pod vprašaj in si priznati, da smo pomanjkljivi, ranljivi, potrebni vsakodnevnega učenja in sprotnega popravljanja.
Veronika Lokar, psihologinja in psihoterapevtka
