Razmišljanje o koncu

Vsaka stvar se prej ali slej konča. Pravijo, da nam prav to zavedanje pomaga, da znamo ceniti lepe trenutke: minljivost je tisto, kar jih dela dragocene. Tudi sama se s tem mišljenjem strinjam – žal pa takšno modrovanje ne pomaga, ko se moramo v življenju dejansko soočati s koncem. Namesto, da bi z nasmehom in hvaležnostjo pomislili na vsa lepa doživetja, nas pesti žalost, ker jih nikoli več ne bomo dobili nazaj.

Vsi tisti, ki so se že udeležili študijske izmenjave, so me že pred mojim odhodom v tujino opozorili, da mi bo ob koncu mednarodne izkušnje zelo težko. Če sem ob izbruhu pandemije za trenutek pomislila, da se bo z mojega Erasmusa zaradi svetovne situacije laže vrniti v varno zavetje domačega kraja, sem kaj kmalu spoznala, da se motim. Zdi se mi, da mi je bilo morda prav zaradi karantene še toliko težje, saj sem se v tistem obdobju s študenti, ki so z mano delili to “žalostno” usodo, še bolj zbližala, kot bi se v normalnih okoliščinah.

Živo se spominjam trenutka, ko me je prvič zadelo to spoznanje. Mislim, da je bilo na začetku aprila – vsekakor enkrat sredi popolne karantene, ko še nismo imeli pojma, kdaj bomo lahko naslednjič šli od doma. Vsi trije smo sedeli na tleh balkona. Ne vem točno, koliko časa smo preživeli tam, a medtem je že padla noč, bili smo v temi, kar pa nas ni motilo. Pogovarjali smo se o vsem in o ničemer. In kljub samoizolaciji, kljub vsemu, čemur sem se morala zaradi nje odreči, sem bila v tistem trenutku srečna: ničesar nisem pogrešala. Bila sem v odlični družbi. Sredi tega čudovitega, pa čeprav zelo preprostega, doživetja, se mi je v možgane nehote prikradla žalostna misel, da bom čez le nekaj mesecev že doma, v svojem Trstu, in da bom za sabo morala pustiti tudi svoja sostanovalca, tako kot vse druge mednarodne prijatelje, ki mi jih je dala Granada. V tistem trenutku se mi je zdelo nepredstavljivo, da osebi, s katerima sem toliko doživela, ki sta bili kar nekaj časa celo edini osebi, s katerima sem se lahko pogovarjala v živo, prav kmalu sploh ne bosta več del mojega življenja. Takrat seveda nisem prvič pomislila na konec svoje izmenjave; a mislim, da sem se od tistega trenutka konca začela vse bolj bati.

Slovo je nekaj, kar z vsem srcem sovražim – ta trditev morda zveni nekoliko smešna, saj, kdo pa ga ne. A zase moram priznati, da slovo tudi zelo slabo sprejemam, saj nikoli ne morem zadržati solz. Iz svojega Erasmusa, ki je bil tako poseben, pa sem se naučila, da je slovo pravzaprav lahko tudi nekaj zelo lepega.

Preveč ljudi je zaradi pandemije Granado zapustilo na hitro, tako rekoč beže, zaradi česar se od marsikoga sploh nisem mogla posloviti: in čeprav sem si zato gotovo prihranila nekaj čustvenih izlivov, mi je tega žal. Nekateri so morda mnenja, da je tudi s slovesom najbolje opraviti hitro in neboleče, a jaz kljub vsem prelitim solzam za nič na svetu ne bi zamenjala zadnjih trenutkov, ki sem jih pred (njihovim ali svojim) odhodom iz Španije preživela s svojimi tamkajšnjimi najbližjimi prijatelji. Tudi tiste trenutke prištevam med lepe spomine, grenki priokus jih dela le še bolj dragocene.

Ko sem pred pol leta prišla v Španijo, se mi je zdelo čudno, skoraj smešno, da Španci vedno pozdravijo s “hasta luego”, kar bi lahko prevedli recimo s “kmalu na svidenje”, namesto z “adios”. Svoje španske prijatelje sem spraševala, zakaj neki bi morala na primer prodajalcu v trgovini, kamor najverjetneje ne bom več stopila, reči “hasta luego”, če pa se ne bova nikoli več videla. Skomignili so in mi odvrnili, da je to pač stvar navade.

Ko sem pred kakim tednom na granadski avtobusni postaji, od koder sem odpotovala iz Andaluzije, zadnjič objela svoje prijatelje, pa je tisti zadnji “hasta luego” zvenel vsaj malo tolažilno: Granadi nikoli ne bom mogla reči “adios”. Poslovili smo se v upanju, da se čim prej spet srečamo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme