Suzin svet

Razmišljanje izven črede

Razmišljanje izven črede

Piše Suzi Pertot: Prikrita diskriminacija

Začenjam zapis, za katerega vem, da ga bo marsikdo kritično ocenil in me morda celo zmerjal z rasistom. To seveda nisem. Ljudi ne sodim po barvi kože, niti po političnem prepričanju. Cenim jih zaradi sposobnosti, inteligence, delavnosti, iznajdljivosti in še bi lahko naštevala. Ravno pred dnevi sem se zgražala zaradi delodajalca, menda je bil to lastnik restavracije, ki ni hotel sprejeti v službo temnopoltega dekleta, posvojenke, ki je sicer polnopravna italijanska državljanka. Brez sramu ji je rekel, da ne mara, da bi barva njene kože motila gostov. Tega ne sprejemam, da bi izbirali in žigosali po barvi kože. Da bi človeka ocenili po rasi. Če je bila res samo ta razlog zavrnitve, je to noro, nesramno, nedostojno. A vem, da je dandanes z novicami težko. Dobesedno preplavljajo nas, v njih pa je veliko političnega zavajanja, prirejanja, manipulacij.
Zadnje čase veliko razmišljam o migrantih, ki množično, neustavljivo prihajajo na naš kontinent, ter o našem odnosu do njih. Vsekakor so ljudje ponovno razdeljeni na dva skrajna, nasprotujoča si tabora. Na eni strani so tisti, ki zmerjajo že vsakogar, ki je nekoliko bolj zagorele polti, na drugi tisti, ki verjamejo, da vse te množice, ki prihajajo v Evropo in zahtevajo tu svoj prostor pod soncem, prihajajo z dobrimi nameni, da so čisto vsi nesrečniki, ki so jih doma pestile vojne in lakota in jim moramo zato ponuditi vse, tudi to menda, česar sami nimamo. Malokoga poznam, ki bi se nekako trezno držal zlate sredine in ne nasedal skrajnim stališčem dveh političnih taborov. Področje, kjer je pač prepovedano razmišljati, in že vsako stališče, ki nasprotuje “uradnemu”, takoj postane rasizem, nacionalizem in fašizem.
Pred kratkim je desnosredinska uprava v italijanskem mestu Lodi odločila, da morajo starši otrok, ki naj bi bili deležni pomoči pri plačilu hrane in prevozov, pač dokazati, da niso lastniki nepremičnin ali drugega imetja. Menda to predvideva zakon in vem, da je za italijanske državljane, pa tudi za slovenske, nujno, da nimajo ničesar v lasti, če želijo prejemati katerokoli državno podporo. Tujci, seveda, zahtevanega potrdila, da doma nimajo v lasti hiše, stanovanja ali drugega bogastva, niso hoteli ali v nekaterih primerih niso mogli prinesti, zato naj ne bi bili njihovi otroci več deležni subvencij. Seveda so otroci nedotakljivi in imajo pravico, da rastejo, ne da bi bili za karkoli prikrajšani ali s čimerkoli zaznamovani. In ravno ker je šlo za otroke, so se nekateri širokosrčneži takoj odzvali in v nekaj dneh zbrali več kot 60.000 evrov donacij, ki naj bi tujim otrokom nadomestile subvencije.
Pozornost do otrok vsekakor cenim. Nepravično je, da doraščaš z občutkom, da se ti je dogajala krivica, da si drugačen. Tako, denimo, kot je doraščalo veliko pripadnikov slovenske avtohtone manjšine v Italiji. A je marsikdo na to pozabil. A vseeno, oprostite, imam občutek, da nam je vsa zadeva nekako ušla iz rok, da je v vsem skupaj veliko retorike, veliko idej, ki se niso rodile na domačem zelniku. Res je šlo za otroke, a vendar si upam reči, da je županja le uvajala strogi italijanski zakon. Tisti zakon, ki za nas, ki smo tu rojeni in tu plačujemo davke, pa so jih plačevali že naši starši in stari starši, vedno in v vsakem primeru velja. Brez vsakega zadržka in, seveda, brez vsakega usmiljenja. Zakon, ko gre za avtohtone državljane, ne pozna usmiljenja. Sama plačujem davek za hišo v Sloveniji, ki sem jo, kot poštena državljanka, ki baje niti ne zna utajevati davkov, prijavila tudi v Italiji. Davek je smešno visok, predvsem glede na vrednost nepremičnine in imam ga celo za nepravičnega. A zakon je zakon. In pred zakonom bi morali biti vsi enaki.
Prva sem, ki rada pomagam ljudem. Komurkoli. Brez razlik. A občutek imam, da smo nekako pozabili na nas, na naše probleme, na ljudi, ki jih imamo okoli sebe. Kot bi bila moda ali obveznost, da govorimo samo o tujcih. Pa čeprav nekateri izmed njih sploh niso tako revni in tako nesrečni, kot beremo v tisku in poslušamo po televiziji. Nekateri so prišli sem za boljšim zaslužkom, nasedli so obljubam, medijem in doma pustili hišo, ženo, otroke. (…)
Cel zapis v tiskani izdaji

04.11.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2018 Noviglas, Vse pravice pridržane!