Razmislek v dežju

Na socialno mrežo Facebook sem pogledala neke blazno deževne, še nekoliko praznične sobote. Da, prav sem napisala, obstajajo namreč deževni dnevi in blazno deževni dnevi. Zadnji so popolnoma enobarvni z mokro, neprehodno zaveso, prvi pa kljub vsemu še poznajo mežikanje sonca in slutnjo vedrine. Mislim na tiste trenutke namreč, ko zadiši po svežem zraku in ptice začno enoglasno prepevati. No, takega blazno deževnega dne, ki je bil od jutra do večera enako moker in enako neprijazen, je prijatelj na svoj zid zapisal, da razume, zakaj so severnjaki tako depresivni in zakaj se predajajo alkoholu. Zaradi teme, dežja in vremena.
Ne vem, ali je ravno to, sem takoj odtipkala, pa ne zato, ker bi vedela, da je ravno tistega dne na severu sijalo toplo, prijetno sonce. Samo spomnila sem se, da je ta naša mala deželica, ki na zemljevidu nekoliko spominja na bežečo kuro, med evropskimi prvaki tako glede depresije in samomorov kot tudi po porabi alkohola. Porabi alkohola, ki ni nič drugega kot utapljanje žalosti in iskanje življenjskega smisla. Tega imajo po mojem Slovenci vse manj, saj skoraj ne vedo več, čemu jih je Bog poslal sem, na to prelepo in vendarle tako nesrečno in nezadovoljno zemljico. Alkohola in nezadovoljstva pa je zadnja leta še vse več, predvsem zaradi malodušja in razočaranja nad državo samo in nad kakovostjo vsakdanjega življenja.
Prazniki, še najbolj Novo leto, pa so za vse tiste, ki so razočarani, ki so se znašli na robu obupa, ki živijo v nejevolji in brez idealov, v katere bi še lahko verjeli, priložnost, da se pač napijejo. S tem sebi in drugim dokazujejo, da se zabavajo, da so kljub vsemu veseli, da pač še zmorejo. Toda to je veselje, ki že na prvi pogled govori o brezizhodnosti in brezupu, to je zabava, ob kateri gre človeku na jok. Prijatelj, ki je bil na silvestrovo v Novi Gorici, sicer samo zaradi službe, mi je pripovedoval, kako je pred velikim šotorom na Bevkovem trgu veliko ljudi, predvsem mladine, kar obležalo na tleh. Steklenice, ki so bile dejansko na zabavi prepovedane, pa so ležale vsepovsod po zelenicah. Marsikoga so odpeljali na spiranje na urgenco, drugi so odšli domov z bolečim želodcem in težko glavo. Ravno tako obupani in osamljeni, kot so prišli. Tudi sama sem bila, pa čeprav v domači vasi, priča neljubemu dogodku, kateremu je najverjetneje botroval alkohol in ki ni bil vreden poštenega človeka, še manj tega, da bi o njem sploh pisali.
Midva z možem in nekaj prijatelji smo novo leto praznovali čisto umirjeno, v prijetnem pogovoru. Opolnoči pa so nam bili pomembni predvsem objemi in bližina. In trdna obljuba, da si bomo tudi v letu, ki prihaja, stali ob strani, v dobrem in slabem. Žal predvsem v slabem, kajti le-tega je v našem vsakdanu vse več. In prijatelje potrebuješ ravno tedaj, ko ne veš, da nekoliko povzamemo Aškerca, kam bi del oziroma, kam bi se del.
Naši mali skupinici je bilo na silvestrovo prijetno in toplo. In vsaj za nekaj ur smo zaprli vrata tistemu zoprnemu občutku osamljenosti, ki nas, čisto vse, v teh hudih časih vse bolj preganja in duši. Na ta večer, ko ljudje odpirajo darila in razkazujejo drage obleke, smo si mi podarili bližino in prijateljstvo. Tako lepih darov, priznam, nisem prejela že dolgo. In občutek, da si bomo tudi v novem letu pomagali, je počasi pregnal strah in negotovost. Skupaj nam je bilo lepo. O naši silvestrski večerji sicer nihče ne bo pripovedoval naokoli, češ, kako smo se nažrli in kako je bila miza polna. Ni bila polna in tega tudi nismo hoteli. Ker je hrana darilo in z darili ravnamo spoštljivo. Za vse smo se zmenili zadnji trenutek in vsak je nekaj malega prinesel od doma. Tako smo se tudi izognili mrzlici nakupovanja, ki v tem prazničnem času že meji na obsedenost. Kaj vsega namreč v teh dneh trgovci ponujajo na svojih policah! Od hrane do okraskov, pojočih Božičkov, skakajočih palčkov, plešočih plastičnih jelk. In povsod je slišati sladkobne, obrabljene melodije. Kot bi brez vsega tega človek ne mogel preživeti. Kot bi ne bilo sreče brez nepotrebne šare. In brez vseh teh buteljk in slaščic, ki polnijo police in praznijo žepe.
Pa se da. Sreča je v skromnosti, predvsem pa v mirnem in preprostem veselju, zaradi katerega te naslednjega jutra ne boli glava. Mačka pri nas doma sicer imamo, a samo tistega na štirih nogah, z mehkim kožuhom. Pa še preganjati ga ni treba in v želodcu nas zaradi njega ne zvija.
S prijatelji smo se poslovili dobro uro po polnoči, veseli, polni upanja in prijateljskih misli. Še sedaj, ko smo že sredi meglenega, deževnega januarja, nas greje tisti prijetni večer, ko smo si namesto dragih daril podarili prijateljstvo in obljubili bližino. Bogastvo, ki nima cene.
Suzi Pertot

Bogastvo, ki nima cene

Preberi tudi

Na stopnicah (125)

Na stopnicah

Na stopnicah (125)

24.02.2024
Na stopnicah (120)

Na stopnicah

Na stopnicah (120)

20.01.2024
Na stopnicah (124)

Na stopnicah

Na stopnicah (124)

17.02.2024
Na stopnicah (123)

Na stopnicah

Na stopnicah (123)

10.02.2024

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme