Raziskave o starih Venetih

Piše: Danilo Čotar

Ob 30-letnici smrti Mateja Bora

Dne 29. 9. 1993 je v starosti 80 let umrl Matej Bor, pesnik in pisatelj, prevajalec in jezikoslovec, član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Prešernov nagrajenec. Rodil se je v Grgarju 14. 4. 1913 in letos je 110. obletnica njegovega rojstva. Izvirno ime Vladimir Pavšič si je potem zamenjal, verjetno v letih partizanstva. Mladost je preživel v Celju in Ljubljani ter se leta 1942 pridružil partizanom. Pisal je pesmi in skrbel za gledališče. Bil je navdušen zagovornik revolucije in komunističnega reda, oboževalec Sovjetske zveze in Stalina. Po vojni je še pesnikoval, napisal več dram in veliko prevajal. Tudi njegova dela so prevedena v razne jezike. V zrelih letih so ga pritegnila nova področja. Bil je eden od pobudnikov gibanja za varstvo okolja. Usoda našega planeta in naroda mu je bila vedno pri srcu. Kot jezikoslovca so ga pritegnili venetski napisi, ki jih je začel razvozlavati na podlagi slovanskih jezikov. Delal je z vso vnemo kot neutruden garač. Ob novici o njegovi smrti sem imel vtis, da se je utrgal eden od obročkov, ki držijo skupaj naš narod. Enako grenkobo sem okusil, ko je že pred njim umrl Franc Jeza, prav tako pesnik, pisatelj, prevajalec in jezikoslovec, prav tako droben in suhljat, a garač z jekleno voljo.

Preučevanje venetskih napisov je Mateja Bora približalo Jožku Šavliju in Ivanu Tomažiču, ki sta se že nekaj časa ukvarjala s starimi Veneti, nosilci kulture žarnih grobišč, in ugotavljala, da so v srednji Evropi že kako tisočletje uporabljali slovanski jezik. Nekateri trem raziskovalcem še zdaj očitajo, da tega ne bi smeli početi, ker niso bili poklicni zgodovinarji. Človek, ki nima primerne diplome, ne sme preučevati tiste snovi: samo še tega bi se manjkalo! Če se kdo loti nedotakljivosti “resnice” o naselitvi, nimajo naši učenjaki nobenega obzira ne do načel ne do človeka. Vendar primorska trojica se je pogumno podala na tvegana tla daljne preteklosti. Začutili so pač, da z našo staro zgodovino nekaj ni v redu in da na mnoga vprašanja ni odgovorov. Vprašanj pa si ne postavljajo le raziskovalci, ampak tudi preprosti in neizobraženi ljudje. Nekaj vprašanj, ki si jih postavljam tudi sam, naštejem za primer. Kako je mogoče, da srednjeveški zgodovinarji ne poročajo o naselitvi Slovanov v srednji Evropi? V kratkem času naj bi zasedli velikanski prostor od Karpatov do Veneta in čez Alpe do Donave. Rimljanom ni to uspelo niti v 400 letih. Koliko jih je bilo, da so to zmogli, in zakaj se jim ni nihče upiral? Zgodovinarji niso zabeležili nobenih pomembnih bitk: je sploh mogoče, da so bile najlepše dežele prazne in na razpolago prišlekom? Zakaj jih Bavarci niso zasedli že prej, ampak so prišli ropat potem (leta 595)? In kaj so ropali? Konec 8. stoletja so misijonarji v Panoniji že poučevali v slovenskem jeziku. Kako je mogla biti slovenščina tako dobro izoblikovan jezik, če so Slovenci prišli kot divjaki iz Zakarpatja le 200 let prej? Dve stoletji pozneje so bili že zapisani Brižinski spomeniki. Kako je mogoče, da primitiven jezik v kratkem času doseže tak razvoj? Leta 568 so Bizantinci zapustili Norik in manj kot 30 let pozneje se tu pojavi slovenska država Karantanija, ne da bi bila zabeležena naselitev kakega novega ljudstva. Kako naj bi barbari dosegli v manj kot 100 letih visoko kulturno stopnjo, ki je značilna za Karantanijo, že v 7. stoletju? Kako se je mogel med barbarskim ljudstvom v kratkem času razviti izjemno kulturen obred ustoličenja knezov, pri katerem je imelo ljudstvo odločilno besedo in ki je torej predhodnik demokracije? Kako je mogel biti narod divjakov nosilec slovenskega prava, po katerem je imela ženska pravice, o katerih so drugod le sanjali? Kako so mogli prišleki v kratkem času poimenovati s slovenskimi imeni vse najbolj oddaljene kotičke Vzhodnih Alp in Visokih Tur? Henrih Tuma, ki se je resno lotil imenoslovja v naših gorah, je kmalu razumel, da to ni mogoče. Kako naj bi prišleki kar hitro obvladali rudarstvo, fužinarstvo in solinarstvo? Za take zahtevne obrti so potrebna stoletja razvoja. Zakaj so v krajih, kjer je bila razvita ta obrt, prisotna slovenska zemljepisna imena? Kako naj si razlagamo, da srednjeveški zgodovinarji istovetijo nazive Veneti, Vendi in Vindi s Slovenci? Jordanes je o zgodovini Gotov leta 551 zapisal, da od Karpatov proti Alpam “prebiva na velikanskih daljavah številno ljudstvo Venetov”, ki ima razna imena, a predvsem Sclaveni, torej Slovenci. Krajevna imena, ki vsebujejo besede “vend” in “vindiš”, so bila prisotna v srednji Evropi že pred namišljenim prihodom Slovencev. Naziv “vindiš” pomeni v nemškem prostoru še dandanes isto kot Slovenec. Si je mar kdo vse to na lepem izmislil? To so le nekatera vprašanja, ki se jim zgodovinarji izogibajo. Nazadnje se lahko vprašamo še, kako da tudi v najstarejšem ljudskem izročilu ni nobenega spomina na neko preseljevanje, saj naj bi se to zgodilo pred manj kot poldrugim tisočletjem. In nasprotno, zakaj je v narodovi zavesti od nekdaj veljalo, da smo avtohtono ljudstvo, na tem ozemlju od vedno? Šavli, Tomažič in Bor so začeli nejasno snov preučevati tudi na podlagi tega izročila, da smo Slovenci na svoji zemlji avtohtoni. O tem ni nihče dvomil do konca 19. stoletja. Trubar in drugi protestantski pisci so bili prepričani, da smo Slovenci na svoji zemlji od pamtiveka. Bohorič je trdil, da so Veneti isto kot Slovani, in opozoril na slovenska imena v ponemčenih deželah. To avtohtonost so zagovarjali vsi izobraženci, ki so pozneje sodelovali pri Bleiweisovih Novicah. Tolminski zgodovinar Simon Rutar je še leta 1889 izjavil, da je na Tolminskem že od tisočletja pred Kristusom živelo eno in isto ljudstvo, ki je ostalo do danes narodno nespremenjeno.

Leta 1600 si je dunajski zgodovinar Wolfgang Lazius izmislil teorijo o naselitvi Slovanov v srednji Evropi v 6. stoletju. Do takrat ni česa takega trdil nihče. Baje je to zgodbo prvi razvil Enej Silvij Piccolomini. Takoj so jo z veseljem zagrabili nemški zgodovinarji, ki so komaj čakali priložnosti, kako bi dokazali, da slovanski narodi niso avtohtoni v srednjeevropskem prostoru. Poglobitve v srednjeveško zgodovino so pokazale, da zgodba nima osnove ne potrditve v dokumentih, zato so strokovnjaki to teorijo postopoma opustili in je danes ne zagovarjajo več niti nemški zgodovinarji. Toda v začetku 19. stoletja so nastopili ljubljanski zgodovinarji, ki so bili učenci nemških profesorjev na Dunaju, in začeli vneto zagovarjati teorijo o naselitvi v 6. stoletju. Sočasno so začeli jezikoslovci brisati iz slovarja besede, podobne nemškim, začenši s pritrdilnico “ja”. Niti pomislili niso, da so lahko besede skupne še od indoevropskih korenin ali da so jih morda Nemci prevzeli od nas, in ne obratno. V spominu mi je ostalo, kako sem v prostem spisu v 3. razredu osnovne šole napisal “jaga” namesto “lov”. Učiteljica je besedo podčrtala z rdečim in me poučila, da je to nemško, ni pa vedela, da gre za prastaro besedo, ki smo jo Slovenci vedno uporabljali. Mnogo let pozneje sem brskal po slovarjih in ugotovil, da je prisotna domala v vseh slovanskih jezikih, tudi v ruščini. Malo verjetno je, da so jo šli tudi Rusi iskat k Nemcem.

Nazadnje je s podporo univerze in profesorjev uradno obveljalo, da Veneti niso Slovani in da kultura žarnih grobišč ni povezana z nami. Spomin na stare Venete so skušali docela izbrisati.

Naši zgodovinarji, povezani z univerzo, so postali na ime Veneti dobesedno alergični. Kdor to ime samo omeni, jih takoj dobi po grbi. Pred časom sem poslušal predavanje nekega jezikoslovca o razvoju slovenskega jezika. V celem večeru je le enkrat izrekel besedo staroselci in dobro pazil, da bi ne omenil, kdo naj bi bili. Pred kratkim se mi je ponovno zgodilo, da sem ob koncu nekega predavanja postavil zgodovinarju čisto preprosto vprašanje. Zanimalo me je, kako da se o izredni najdbi starodobnih predmetov, ki so jo odkrili pred kakim letom v vasi Krn, skoraj nič ne piše, če ne morda zato, ker gre za ostaline starih Venetov. Komaj sem izrekel besedo Veneti, se je kar usulo name. Namesto odgovora na zelo jasno in preprosto vprašanje, me je predavatelj poučil, da Veneti za naše ozemlje ne pomenijo nič, da so pomembni le Kelti in Rimljani, da bi si trojica Šavli, Tomažič, Bor ne smela dovoliti raziskav stare zgodovine, ker niso bili diplomirani zgodovinarji. Posebej Matej Bor, ki je bil pesnik, ne more razlagati pomena venetskih napisov. Njegove razlage naj bi bile kar po vrsti napačne, začenši z voščilom “osti jarej” – ostani zdrav. Po tej plohi sem obmolknil, saj kraj ni bil primeren za prerekanje. Tako se zgodi vsakemu, ki izreče besedo Veneti: obravnavan je zelo “znanstveno”. Podobno se je zgodilo tudi trem raziskovalcem, ki so izsledke objavili v knjigi Veneti, naši davni predniki. Izšla je tudi v nemškem, italijanskem in angleškem prevodu. Italijanski venetologi so rajši tiho, ker bi morali sicer priznati, da so ljudstva na njihovem ozemlju uporabljala slovansko govorico (Veneti, Etruščani), slovenski zgodovinarji pa so se odzvali histerično, saj bi morali priznati zmoto, ki jo branijo že 200 let. V knjigi so objavljene tudi Borove razlage venetskih napisov. Preučeval jih je veliko časa in se počasi prepričal, da je mogoče najti ključ za branje v slovanskih jezikih. S tem ključem je našel v napisih smisel in pomen. Lahko si predstavljamo, da je bilo odkritje posebno za italijanske venetologe težko sprejemljivo. Ti namreč trdijo, da znajo razbrati vse znake venetskega črkopisa, le besed ne razumejo, podobno kot etruščanskih. Osebno se mi zdi porazno, da sodobni jezikoslovci ne morejo ali nočejo razumeti etruščanskega jezika, ki so ga pri nas govorili in pisali pred manj kot 2000 leti, znajo pa razbrati egipčanske hieroglife in asirske klinopise. Matej Bor je venetske napise obračal in preobračal, verjetno bi ostalo pri tem, ko se ne bi nekega večera ustavil ob fotografijah čudnih popisanih tablic, ki so jih našli v kraju Este blizu Padove in jih hrani tamkajšnji muzej. Nastale so kakih 500 let pred Kr. Vse kaže, da so bile te bronaste tablice neke vrste priročnik v šoli za pisarje. Na njih je vsa venetska abeceda, a tudi nekaj slovnice, predvsem glagolske oblike. Le brati je treba pravilno. Mateja Bora je preblisnilo, da mora ponavljajočo se besedo brati od zgoraj navzdol, in tako je dobil vse možne oblike glagola “jekat”, ki pomeni ‘jokati, ječati’. Odkritje je bilo presenetljivo. Oblike glagola so bile neizpodbitno slovanske in torej jasen dokaz, kakšen jezik je bila venetščina. Na podlagi slovanskih jezikov, posebno baltskih, a tudi slovenščine in predvsem njenih zahodnih narečij, je razbral kakih 150 napisov, ki so jih našli na posodah, orožju, grobovih in ob cestah. Poudaril je, da tolmačenja niso dokončna, da jih bodo drugi izboljšali in pojasnili. Vendar odločno pove, da ne bo mogel nihče, ki se bo hotel venetščini približati, mimo atestinskih slovničnih tablic. Slovanskega oblikoslovja na njih ni mogoče izbrisati, zanikati ali ovreči.

Ljubljanski profesorji niso mogli prenesti, da bi kdo mimo njih kaj raziskoval ali celo kaj novega dognal. Po trojici so mahnili z vso silo. Nanje se je zafrkljivo in zadirčno spravila znanstvena revija Arheo v posebni številki, ki nima z znanostjo ničesar opraviti. To je št. 10 iz leta 1990 z naslovom Venetovanje, ki bo ostala za vedno v sramoto izdajateljem. Matej Bor pravi, da so tu zbrani vsi pamfleti, ki so jih kdaj zapisali zoper njega razni bolj ali manj duhoviti slovenski znanstveniki. Tu ni bilo nobenega obzira ne do kolega akademika ne do Prešernovega nagrajenca. Njihove kritike teorije o Venetih-Slovanih sploh ne izpodbijajo s tehtnimi protidokazi, ampak se spravijo le na nepomembne in obrobne zadeve. Glavnih dokazov se izogibajo kot mačka vrele kaše. Zato pa je revija polna žalitev in jasno je, da izdajateljem ni šlo za iskanje resnice ali za dokazovanje neke teze, temveč za čim večje omalovaževanje treh raziskovalcev. V resnici gre za posmehovanje in zaničevanje ljudi, ki so požrtvovalno trudili, da bi izpodbili izmišljene teorije o naselitvi Slovencev v 6. stoletju. Šlo je za togo nestrpnost, ki je smrt vsake znanosti. Žal se je razglašenemu zboru obrekovalcev pridružila tudi revija Mladika z neokusnim člankom. Ker sem bil takrat član sveta revije, sem čutil dolžnost, da uredništvo opozorim in odločno zavrnem tak način pisanja. Moj zapis je potem objavil tednik Novi list.

Napade obrekovalcev je znal Matej Bor odbijati premočrtno, bojevito in z veliko duševno močjo. Sam je zapisal: “Ne morem si kaj, če si spričo vsega tega, kar so žaljivega, nesmiselnega, podcenjujočega, celo pobalinskega in porogljivega nakracljali zadnje čase na moj račun in na račun drugih dežurni antivenetologi, tudi jaz privoščim kakšno bolj krepko besedo. Vendar ako je kdo prešel meje, ki jih narekuje etika javne besede, jih podpisani nikakor ni.”

V zadnjih letih je zapisal, da ni delal zaman, če bodo njegove raziskave pomagale, da se Slovenci zavemo in spomnimo sami sebe. Prav tako ni leta 1941 ob navalu nacizma zaman zapisal, da se drevesa, kadar čez gozdove rjovejo viharji, svojih korenin zavedo. Takrat še ni slutil, kako globoke so te korenine, globoke kot evropska omika. V zadnjih letih življenja je tako modroval: “Včasih, ko premišljujem o tem, kaj vse skrivajo besede v sebi in kako je mogoče preko stoletij in tisočletij, če jih primerjaš med seboj, hipoma zaslutiti nekaj, česar ti ne more povedati nobeno zgodovinopisje in nobena filozofija, se mi to početje, ki se mu vdajam že toliko let, ne zdi več v nasprotju z mojo poezijo. Konec koncev tudi poezija poskuša isto: z besedo /…/ priti v božji van resnice, daljne in tuje, ki pa vendar hrepeniš po njej.”

 

NA SLIKI: prepis atestinske tablice

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Najbolj brano

Prireditve

Vreme