Rasizem ni samo zadeva Amerike

V prvih tednih svoje študijske izmenjave sem spoznala prijaznega fanta iz Ekvadorja, ki že več let živi v Španiji. Ko mi je v nekem pogovoru razkril, da na svojih potovanjih po Evropi še ni obiskal Slovenije, sem ga pozvala, naj to čim prej popravi, saj so naši kraji vsekakor vredni ogleda. Njegov odgovor me je negativno presenetil: povedal mi je, da mu je bilo rečeno, da bi ga lahko v Sloveniji grdo gledali zaradi njegove temne polti. Nisem vedela, kako naj odgovorim na te besede: hotela sem mu ugovarjati, vendar sem si nazadnje morala priznati, da je nekaj resnice v tem – tudi v Sloveniji žal prepogosto pride do rasizma, kar je očitno kak znanec mojega ekvadorskega prijatelja doživel na lastni koži.
Misel, da se kdo lahko počuti neudobno zaradi svoje barve kože, me je zelo razžalostila. V času, ko v Združenih državah potekajo zagreti protesti zaradi še ene nepravične smrti temnopoltega državljana, sem se s tukajšnjimi prijatelji spet pogovarjala o tej temi in ob tem dobila potrditev, da žal Evropejci večkrat nismo kaj bolj napredni od Američanov.
Prijatelj iz Italije, ki ima zaradi južnoameriških korenin za odtenek temnejšo kožo, mi je pripovedoval, da je v svojem domačem mestu doživel neprijetno srečanje s policijo. Bil je star kakih osemnajst let, ko se je nekega večera vračal domov in je policist, ki je v okolici iskal tatu, vanj nameril pištolo. Mož postave se mu je opravičil, ko je spoznal, da je brez potrebe prestrašil nedolžnega človeka, vendar ob tem sploh ni skrival, da se je tako odzval zaradi barve njegove kože. Skušal se je celo pošaliti, ob tem pa izrekel zelo neokusno pripombo: če bi bili v ZDA, bi najbrž sprožil.
Žal je v naši naravi, da človeka, ki ga ne poznamo, prehitro sodimo po njegovem videzu. Mojega prijatelja iz Italije so v Granadi na primer vsi domačini imeli za Maročana, saj prihaja večina Granadčanov z njemu podobno barvo kože iz bližnjega Maroka. V tem primeru ni šlo za predsodek, a napaka je bila v tem, da so mu samo na podlagi videza pripisali identiteto, ki je seveda zelo daleč od njegove.
O podobni tematiki sem razmišljala tudi, ko smo se ob 8. marcu pri tečaju španščine pogovarjali o strahovih žensk: dekleta smo priznale, da nas je večkrat strah, če se moramo pozno zvečer same po cesti sprehoditi do doma. Edina dva fanta, ki sta bila takrat prisotna pri pouku, pa sta ponudila tudi drugi zorni kot: obema se je že večkrat zgodilo, da so dekleta, ko so ju opazila na cesti, hitro spremenila smer ali pospešila korak, da bi se jima izognila. To se mi je zazdelo skoraj smešno, saj sem oba fanta že dobro poznala; če bi se z njima ponoči sprehajala po mestu, bi se počutila bolj varno, ne pa ogroženo. Žal pa me njuna pripoved ni posebno presenetila: eden je visok Nemec z dolgimi temnimi lasmi in uhanom, drugi pa je Kanadčan libanonskih korenin z očitnimi arabskimi potezami. Če sem iskrena, bi se najbrž tudi jaz prestrašila in zamenjala smer, če bi ju prvič srečala na cesti sredi noči.
Vsaka manjšina se mora v določenih okoliščinah soočati z nerazumevanjem ali celo z zatiranjem – tudi nam, Slovencem iz Italije, to ni popolnoma tuje. Razlika z rasizmom pa je v tem, da ta temelji na golem sklepanju – rasist vidi temnopoltega človeka in avtomatično sklepa, da gre za priseljenca, za kriminalca, za manjvredno osebo, čeprav o njem ne ve ničesar. Kot sem že poudarila z zgornjimi primeri, se je prehitremu sklepanju včasih zelo težko izogniti, saj lahko, kljub temu da nimamo rasističnih teženj, podležemo stereotipom.
Mojca Petaros

Preberi tudi

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme