Suzin svet

Ramonike

Ramonike

Piše Suzi Pertot: Tankočutne duše Nediških dolin

Še vedno je snežilo tistega februarskega večera. Tema je že bila, ko sva se z možem odpravila v Žabnice, v cerkvico, posvečeno sveti Doroteji. Tu je bila peta maša, zunaj pa, ob koncu, družabno srečanje z domačim zborom. Mraz in vlaga sta nas zaobjela v majceni, prepolni cerkvi, v kateri je bilo s kora, ko sva vstopala, slišati slovensko pesem. Nedorečena identiteta doline, kjer prednjačijo turisti in “vikendaši”, a visoko v planinah in v domačih cerkvah še vedno utripa slovenska duša. Maša je bila sicer v celoti v italijanščini, le pri očenašu nas je duhovnik povabil, naj ga zmolimo tudi v slovenščini. Plahi odtenki neke preteklosti, ki v Kanalski dolini počasi, a neusmiljeno izginja. Sramežljive besede, ki postajajo glasnejše, ko se jim pridruživa še midva. Turisti, ki sta jih privabila arhitektura cerkvice in zimski večer s snežinkami, se spogledujejo, starejši domačini molijo. Midva z njimi. Po maši se zberemo ob toplem čaju, z rdečim nageljčkom za gumbnico. Dobili smo ga vsi, saj je sveta Doroteja zavetnica cvetličarjev. Pod Svetimi Višarjami naletava, zebe nas v roke, zato se oklepamo vročih plastičnih kozarcev in pod starodavnimi oboki čakamo, da se zberejo pevci. Kmalu so tu, v tišino zadoni slovenska pesem, glasna. Žabe… Oglasi se harmonika in tista sramežljiva zadržanost izgine. Starejša domačinka se mi nasmehne. Spregovoriva v slovenščini, v njenih modrih očeh iščem svojo Benečijo. Harmonika igra vse glasneje. In pojemo. Zdaj čisto vsi. Nekam nerodno tudi turisti.
Harmonika. Pesem. Ramonike, kot jim pravimo v Benečiji. Tudi rimonike. Ne morem si kaj, da bi jih ne pogrešala. Tudi tu med prelepimi gorami. Zavedam se, da nosim vse bolj s seboj te svoje zelene, že pretihe doline. Plahe, zavite v tisto meglo, ki je je včasih preveč, in čakaš na modrino neba in Nediže. Moje doline. Katerih edina beseda je glasba.
“Veseli ljudje bodo živeli tod. Pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje”! je nekoč o nas Slovencih napisal Ivan Cankar. In vsakič, ko mi pesem in glasba sežeta do srca in se v meni spajata otožnost in veselje, prekipevajoča polnost pa me odeva v slutnjo neznanega, se spomnim na te prelepe Cankarjeve besede. Pesem. Slovenci tako radi pojemo. Vedno, ob vsaki priložnosti. S pesmijo si povemo to, kar je neizrečenega. Nosimo jo v očeh, mislih, praznini, bolečini. Brez glasbe ne moremo živeti. Poznam ljudi, ki živijo. Ki lahko živijo brez pesmi. Veliko jih poznam, Tržačanov, meščanov, Italijanov. Ki pesem poslušajo menda samo po radiu, v avtu. A ni isto. Ti ljudje nikoli ne pojejo. Ne zbirajo se ob harmoniki. Ob ramoniki. Pesem se mora namreč roditi v srcu. Med prijatelji. Pesem mora biti del življenja. Pesem je namreč živa. In ne moreš je vkleniti. V plastični zavitek. V škatlo. Ne moreš je ujeti in zaustaviti. Svobodna je. Lahko jo samo izpoješ. Tako kot izpoješ bolečino.
Nekega poletnega dne je prišel k meni sosed. Malo smo se dotlej srečevali in pogovarjali. In ko smo se, smo se pogovarjali v italijanščini. On najraje v furlanščini. Pa mi je povedal, da bo prazno hišo ob robu moje posesti morda kupil mlad fant iz Benečije. Harmoniko bomo igrali vsak večer, mi je obljubil. Ramoniko. In prvič sem videla iskre v njegovih očeh. Prvič sem začutila življenje v njih. In prvič sem spoznala, da sva si enaka. Kljub vsemu, kar nas ločuje… Kljub zgodovini, preteklosti, molku, bolesti. Prvič sva zasanjala o ramoniki, ki bo pregnala to morečo tišino na teh prelepih, a tako zamorjenih, ugaslih bregovih nad Idrijo. Nazadnje fant ni prišel. Pesem je ostala neizpeta. Ramonike ni, da bi napolnila bregove. Nemi so in tihi. Nema in tuja je naša vas. Nikjer ni pokrajine, ki bi tako klicala po glasbi, kot so samotna pobočja onemele Idrske doline. Melodija polj, cvetic, robide, ki se razrašča, in poti, ki ugašajo v gozdovih. Melodija modrine, neba, hudournikov in vsega tistega neizpetega hrepenenja. Ki ga je utišala tuja beseda… Ko so besede ujete v mrežo preteklosti, zaigrajo in spregovorijo ramonike.
Ramonike so duša Benečije. Njih vrisk se oglaša iz pradavne globine v nemo praznino vsakdana. Ramonike so duša teh dolin, ki so skozi desetletja onemele. Ko zaigrajo ramonike, Benečija spregovori, pripoveduje, živi. In vse, kar je tujega, utihne v prekipevajoči pesmi. V ritmu ramonik utripa srce ljudi, ki se spopadajo s preteklostjo in robido. Ramonike so duša naroda, ki je moral dolga leta odhajati v tišini. Zaradi ramonik se vračajo. Vsi. Ali skoraj vsi. Po dolgih letih. Ker ramonik ne moreš pozabiti. Nikoli. Nikjer. Pa najsi bo še tako daleč. Ramonike so duša dolin, ki iščejo besed, med modrino in zelenjem, med potmi, ki se končujejo, med odhajanjem in sanjami o vrnitvi. Brez ramonik ni Benečije. In ni beneških večerov in dolgih poletnih noči. Brez ramonik bi celo Nediža onemela. Utihnila. Za vedno.
Skoraj leto bo, odkar mi je prijateljica Margherita potisnila v roke CD. Beneške ramonike je pisalo na ovitku. Pa ga daj prijateljici iz Slovenije za rojstni dan, mi je rekla. Ko sem prišla v avto, sem odvila CD in uklenila me je tista nostalgija, ki je na pol poti med žalostjo in veseljem, med srečo in bolečino, med barvami in sivino. Med odhajanjem in večno vrnitvijo. (…)

Cel zapis bv tiskani izdaji

03.04.2018

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2020 Noviglas, Vse pravice pridržane!