Radovedni, vedoželjni netopir Kazimir

Prvi so v veliko dvorano Kulturnega centra Lojze Bratuž na predstavo Goriškega vrtiljaka v novem letu 2020 stopili Mali polžki, otroci iz vrtcev in prvo ter drugošolci goriškega in doberdobskega ravnateljstva večstopenjskih šol, v torek, 14. januarja 2020. Prve vrste so zasedli malčki iz slovenskih občinskih jasli Tika Taka.
Lutkovno gledališče Maribor, ki je znano po svojih zelo skrbno in domiselno pripravljenih predstavah, je malim gledalcem uprizorilo glasbeno-igrano pravljico Netopir Kazimir. Nekakšen muzikal za najmlajše s spevno glasbo, ki si jo je lahko zapomniti (avtor Gregor Stermecki), je nastal po literarni predlogi Svetlane Makarovič, povzeti iz njene zbirke Pravljice iz mačje preje. Ker je pripoved o netopirju Kazimirju v prozi in prekratka za predstavo, jo je za oder zelo dognano dramatizirala Metka Damjan in jo vsebinsko obogatila s prizori, ki spadajo v druge pravljice iz iste zbirke. Makarovičeva piše tako privlačno in iskrivo, da je uspeh predstave z njenimi pravljičnimi vsebinami že vnaprej zagotovljen. Da pa je uprizoritev zadobila “krila”, sta gotovo zaslužna s svojim doprinosom tudi dramaturginja Nina Šorak in režiser Matjaž Latin, ki je premišljeno, tudi z duhovitimi odtenki stkal zgodbo v dovršeno celoto in poudaril določene detajle. Tudi likovno je predstava zelo privlačna. Vse se dogaja na minimalistični sceni, na kateri so večji in manjši stilizirani kapniki, ki se brez velikih težav spremenijo v nagrobnike na pokopališču. V tem prizoru se vleče megla po odru, ki ustvarja pravo mrakobno, skrivnostno pokopališko ozračje. Prav tu med nagrobniki protagonist pravljice, mali radovedni netopir Kazimir, uzre kip angelčka – človeka s krili, kot mu pojasni vrabček, in končno najde odgovor na vprašanje, ki se mu največkrat mota po glavi: kdo pravzaprav je on, miš ali ptič? Tako ugotavlja, da, če je mali človek s perutmi človeški angel, je on mišji angel, in poslej razigrano, neobremenjeno leta naokrog. Netopir Kazimir je namreč, kot vsi otroci, zelo radoveden in neugnan. Staršema in drugim odraslim netopirjem, tudi ko spijo, obešeni z glavo navzdol seveda, kar naprej postavlja najrazličnejša vprašanja o sebi, o svetu, ki ga obdaja… in s tem močno kazi mir. Ker mu oni ne znajo dati odgovorov, ampak samo godrnjajo nad njim, se sam odpravi najprej k mišim, da bi jih vprašal, ali so kdaj imele peruti ali “prhuti”. Ene miške trdijo, da je ptič, druge pa, da je miš, sicer miši niso nikoli imele peruti! Zaradi tega ga pošljejo k ptičem. Zdolgočaseni sovi mu ostro povesta, da je le navadna miš. Nepotešen ostane do odkritja na pokopališču. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

IK

Goriški vrtiljak: Abonma Mali polžek

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme