Radi bi bili še naprej v službi naših izseljencev po svetu

Piše: Iva Koršič

Pogovor / Boštjan Kocmur, generalni tajnik, in Uroš Zorn, predsednik društva Slovenija v svetu

“Izseljensko društvo Slovenija v svetu je prostovoljno združenje Slovencev iz domovine in sveta, katerega poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z matično domovino, preučevanje izseljenske problematike in reševanje vsestranskih potreb, zlasti na področju šolstva, kulture, kulturne dediščine, športa in urejanja dokumentov”, tako nekdanji predsednik Boštjan Kocmur, zdaj generalni tajnik, predstavlja društvo Slovenija v svetu (SVS) na društveni spletni strani. Ker je bilo društvo SVS ustanovljeno l. 1992 “na pobudo v tujini rojenih potomcev slovenskih izseljencev, ki so se po osamosvojitvi preselili v Slovenijo, ter drugih Slovencev iz domovine in izseljenstva, praznuje letos 30-letnico delovanja v korist Slovencem po svetu in v domovini. Pomembno okroglo obletnico so obeležili 3. julija 2022 v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani s slovesno prireditvijo z naslovom Slovenija v svetu pred 30 leti in danes. Potekala je v sklopu 28. Tabora Slovencev po svetu, že dobro ukoreninjenega srečanja, ki se ga udeležujejo rojaki z vseh koncev sveta in tudi iz Slovenije. Letos je bilo na njem še posebno praznično. Ob tem pomenljivem mejniku na plodni društveni poti smo želeli kaj več vedeti o tem izseljenskem združenju, zato smo za pogovor poprosili Boštjana Kocmurja, generalnega tajnika SVS, ki je bil pred prihodom v Slovenijo v Argentini in dejaven v slovenskih društvih, ter predsednika SVS Uroša Zorna, ki je kot sin primorskih izseljencev svoje otroštvo in prva najstniška leta preživel v Parizu.

Za čas, ki sta si ga odtrgala za naš tednik, se jima prisrčno zahvaljujem.

Naši bralci bi gotovo radi najprej izvedeli, kakšni vzgibi in vzroki so privedli do ustanovitve društva in kakšen je bil njegov namen. V kakšnih pogojih je začelo delovati društvo, v kakšnih pa deluje zdaj in koliko slovenskih skupnosti po svetu povezuje oz. kateri se v njem prepoznavajo in so vanj vključeni?

B. Kocmur: Društvo je začelo delovati v času velikih sprememb. Slovenija se je ravno osamosvajala. Konec leta 1991 in na začetku leta 1992 jo je večina držav pričela priznavati, a javna uprava je bila še ista kot pred osamosvojitvijo, zato je bilo pri ustanavljanju društva veliko predsodkov in pri registriranju društva veliko zavlačevanj. Pri njegovem ustanavljanju nas je podpirala večina organizacij po svetu, saj so bile ravno te pobudnice za ustanovitev organizacije izseljencev za potrebe izseljencev.

Je ob ustanovitvi društvo imelo kakšno gmotno podporo domovine Slovenije, ki se je le malo prej otresla spon skupne države in zadihala svobodno in demokratično?

B. Kocmur: Pri ustanovitvi in na začetku delovanja društvo ni imelo nobene podpore od slovenske države. Začetno podporo smo prejeli od slovenskih izseljencev, ki so nam pomagali pri registraciji društva. Prvih sedem let smo delovali kot prostovoljci, nato pa smo pričeli prejemati sredstva za enega zaposlenega. Prvotno pisarno smo imeli v cerkvenih prostorih, prvi dve leti na sedežu Katoliškega središča za Slovence po svetu in nato v Zavodu sv. Stanislava, kjer smo še danes.

Kakšna je bila nekoč njegova vloga, kakšna pa je danes? Se je glede tega kaj spremenilo v tem tridesetletju?

B. Kocmur: Za prejšnjo državo smo bili povojni izseljenci izbrisani, bili smo obravnavani le kot neka sovražna emigracija. Ob osamosvajanju Slovenije pa se je odnos do teh izseljencev začel spreminjati na bolje. Naše društvo je v tem času odigralo poglavitno vlogo. Prvih deset let, ko v nekaterih državah še niso obstajale diplomatske službe, smo prejemali na stotine prošenj za ugotavljanje slovenskega državljanstva. Posebno zato ker so bili povojni izseljenci leta 1948 izbrisani iz registra državljanov in je bilo treba ponovno ugotavljati njihova državljanstva zanje in za njihove potomce. V tem času je bil tudi sprejet zakon o denacionalizaciji in naše društvo je skupaj z Združenjem lastnikov nacionaliziranega premoženja intenzivno pomagalo pri vračanju imovine. Že pred ustanovitvijo SVS smo sprejeli prvo skupino dijakov iz Argentine in jim nudili pomoč pri spoznavanju domovine svojih prednikov. Leta 1994 smo povabili vse slovenske organizacije po svetu na 1. Tabor Slovencev po svetu, kjer so se te lahko predstavile in povedale, katere so njihove potrebe in pričakovanja. Letos smo imeli 28. Tabor ob praznovanju 30. obletnice Izseljenskega društva Slovenija v svetu.

Sedanje delo je pa predvsem osredotočeno na povezovanje posebno slovenske mladine po svetu z matično domovino preko različnih programov in dogodkov, za katere letno kandidiramo na razpisih Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu.

U. Zorn: Že kmalu po ustanovitvi društva preko razpisa Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu smo omogočali in še omogočamo maturantom, da obiščejo domovino svojih prednikov, si ogledajo njene lepote, spoznajo tudi zamejske Slovence v Italiji in Avstriji, predvsem pa da poglobijo znanje slovenskega jezika na tečaju na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Mladi pa se organizatorjem oddolžijo z mladostno zagnanostjo na nastopih po Sloveniji in zamejstvu, kjer prikažejo, kar so se naučili na sobotni šoli v različnih slovenskih domovih v Argentini. Vrhunec njihovega bivanja v Sloveniji je gotovo tradicionalni Tabor Izseljenskega društva SVS, na katerem požanjejo veliko uspeha in odobravanja.

SVS že skoraj trideset let prireja Tabor za Slovence po svetu. Bi lahko obrazložili, kako potekajo ti vsakoletni tabori, kdo se jih udeležuje in o katerih temah teče na njih beseda?

B. Kocmur: Na začetku so bili Tabori Slovencev po svetu priložnost za predstavitev slovenski javnosti predvsem povojne slovenske skupnosti, ki pred osamosvojitvijo Slovenije niso imele sogovornika v Sloveniji. Zato so bili prvi tabori bogati zaradi neposrednega pričevanja Slovencev, ki 45 let niso imeli možnosti izražanja v svoji domovini. V naslednjih letih so sledili bolj tematsko obarvani tabori, povezani s potrebami predvsem na področju identitete, šolstva, kulture, stalnica pa je skrb za mladino. Osredotočili smo se tudi na določene teme, povezane z Zakonom o odnosih Republike Slovenije s Slovenci v zamejstvu in po svetu, posebno pri poglavju o Repatriaciji Slovencev po svetu. 

U. Zorn: Letošnji 28. Tabor, ki je potekal pod naslovom Slovenija v svetu pred 30 leti in danes, je gostil predstavnike iz zamejstva in inozemstva. Iz razgibanega in zanimivega pogovora so udeleženci lahko spoznali delovanje društva ter odnos in povezavo Slovencev v zamejstvu in po svetu z društvom in matično domovino.

Slovencev, razseljenih po raznih državah sveta, je zelo veliko. Še posebno množično so se iz raznih vzrokov izseljevali v devetnajstem in dvajsetem stoletju (da bi zaživeli bolj človeka vredno življenje ali da bi ubežali slepi maščevalnosti ob nastopu črnega terorja, potem pa “rdečega” diktatorskega enoumja). Se je ta izseljeniški val po osamosvojitvi Slovenije zaustavil, ali se zlasti mladi v iskanju večjega zaslužka še zmeraj odločajo “odhajati s trebuhom za kruhom”?

B. Kocmur: Na žalost v Sloveniji še vedno prevladuje težnja izseljevanja Slovencev in priseljevanja tujcev. Sloveniji v teh tridesetih letih ni uspelo ustvariti pogojev za zadrževanje izobraženih kadrov. Ne glede na to se poleg tujcev preseljuje v Slovenijo nekaj slovenskih potomcev iz zamejstva in izseljenstva.

U. Zorn: Velika škoda za državo je, da se izseljuje veliko visoko izobraženih mladih zaradi nizkih finančnih spodbud, čeprav so bili vložki v izobrazbo le-teh zelo visoki. Obenem je velika škoda tudi v tem, da slovenska država ne poskrbi za priseljevanje izobraženih potomcev slovenskih izseljencev, ki bi bili za državo kot darilo, saj zanje ni bil potreben noben finančni vložek.

Kako pa je z vračanjem Slovencev v domovino? Ko se odločijo za ta pomembni korak, se obrnejo po nasvete ali konkretno pomoč tudi na društvo? In kako jim le-to pri tem pomaga?

B. Kocmur: Na tem področju je Slovenija naredila kar viden napredek posebno ob sprejetju Zakona o odnosih s Slovenci v zamejstvu in po svetu in ob uradnem sprejemu repatriiranih Slovencev iz Venezuele. Ne glede na to se še vedno na nas obračajo Slovenci, ki nimajo statusa repatriirane osebe in ki se selijo ali želijo preseliti v Slovenijo. Pri tej skupini so predvsem družine in mladi iz Argentine.

Pomagamo jim pri urejanju njihove dokumentacije, pri nostrifikacijah, pri vpisih v šole ali fakultete in pri iskanju prve zaposlitve.

U. Zorn: Pri naselitvi v Slovenijo jim skuša društvo stati ob strani, še posebno na začetku pri uvajanju v novo okolje, ostati z njimi povezani in tudi kasneje obdržati stike in srečevanja na raznih društvenih prireditvah.

Vsa ta leta društvo omogoča argentinskim maturantom, ki imajo slovenske korenine in obiskujejo sobotne slovenske šole, enomesečno bivanje v Sloveniji, domovini svojih prednikov. Kako poteka to njihovo odkrivanje domačih krajev svojih pradedov? Letos je na turnejo po Sloveniji prišla tudi gledališka skupina Pristava iz Argentine s predstavo Jeklene magnolije avtorja Roberta Harlinga v režiji Maruče Zurc. Bi povedali še kaj o tem?

B. Kocmur: Naše društvo vsa leta podpira slovensko šolstvo in slovensko kulturo po svetu. V ta namen skušamo vsaki skupini na neki način omogočiti, da se lahko poveže z matično domovino in da se predstavi tudi v Sloveniji.

U. Zorn: V zamejstvu in domovini je gostovalo že več dramskih skupin iz Argentine. Vse so se odlično izkazale s svojim navdušenjem za slovensko besedo in z znanjem jezika, pa tudi z vživljanjem v predstavljeno dramsko delo. Tako je bilo tudi letos ob gledališki skupini Pristava iz Buenos Airesa. Gostovali so po različnih krajih Slovenije in bili povsod zelo toplo sprejeti. Kdor si je predstavo ogledal, je pohvalil njihove izredno dobro predstavljene like v tej zahtevni drami.

Občasno izdaja SVS tudi svoje glasilo Slovenija v svetu, v katerem poroča o svojih programih in drugih informacijah za izseljence. Je morda v teh treh desetletjih založilo oz. izdalo tudi kakšno drugo publikacijo?

B. Kocmur: V prvih letih smo ob vsakemu taboru izdajali brošuro. Leta 1994 smo ob 10-letnici KSKJ (prvo katoliško društvo v ZDA) izdali obširnejši zbornik, ob 10. obletnici taborov tudi obširnejši zbornik. Izdali smo tudi zbornik ob 60-letnici povojnega izseljenstva. Zadnji dve publikaciji pa sta Vrnitev Slovenskih izseljencev v Slovenijo in Povojni Slovenci v Argentini.

Ob koncu pa še misel, kaj si želite za društvo ob vstopu v novo desetletje.

B. Kocmur: Naša želja je, da bi lahko še naprej bili v službi naših izseljencev po svetu v dobrobit vsem slovenskim družinam doma, v zamejstvu in po svetu.

U. Zorn: Želja je vključiti v društvo mlade sile in upoštevati njihove predloge, saj edino na tak način bo lahko še naprej delovalo; želimo, da bi obdržalo čim več stikov s kulturnimi ustanovami in s posamezniki iz zamejstva in sveta.

Želimo si tudi, da bi slovenska država izseljensko zgodovino in problematiko vključila v učni načrt osnovnih in srednjih šol, saj je to vedenje močno podhranjeno ali celo nično. Društvo je o tem že sodelovalo v razpravah pri Komisiji za Slovence v zamejstvu in po svetu. Srčno si želimo, da bi na tej poti tudi nadaljevalo.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme