Rada sanjam o tem, da bo jutri svet boljši

Piše: Mojca Petaros

Razmišljanje ob vojni v Ukrajini

Pred nekaj meseci sem prek aplikacije BlaBla Car iskala prevoz iz Granade v Seviljo in v avto me je sprejel mlad voznik nešpanskih potez, ki pa je brezhibno govoril španščino. Bil je zelo prijazen, povedal mi je, da se vrača z glasbenega festivala, kjer sta zadnje dni uživala z dekletom, ki je sedela ob njem na sovoznikovem sedežu. Večji del poti sta se smejala, skupaj popevala ob glasbi z radia ali se razigrano pogovarjala. Spomnim se, da sem pomislila, kako lušten par sta, čeprav nisem mogla slediti njunemu pogovoru, saj sta govorila v tujem jeziku – v ruščini, kot mi je potrdil voznik, ko sem ga vprašala, od kod sta. On je bil Rus, ona pa Ukrajinka.

Ob izbruhu vojne v Ukrajini imam občutek, da živim v učbeniku za zgodovino. Ljudje, ki bežijo, ki se pred bombami skrivajo na podzemnih postajah – take zgodbe mi je nekoč pripovedovala nona. V njenem otroštvu, med drugo svetovno vojno, se je pri nas dogajalo isto. Razlika med vojno iz učbenikov in noninih pripovedi ter tisto, ki polni sedanje časopisne naslovnice, je le ta, da je prva od mene oddaljena časovno, druga pa geografsko. Moj vsakdan se (za zdaj) ni čisto nič spremenil – moje življenje se nadaljuje po ustaljenih tirnicah, tako kot se je nadaljevalo tudi takrat, ko je divjala vojna v Siriji, tudi odkar je vojska zasedla oblast v Mjanmaru in so talibani ponovno zavzeli Afganistan, in ob vseh drugih grozljivih krvavih dogodkih, ki so v mojem kratkem življenju zaznamovali ta ali oni konec sveta. Vsi vemo, zakaj nas ta najnovejša vojna upravičeno skrbi bolj od vseh drugih. Mene se je morda dotaknila tudi zato, ker sem prvič doživela stik s posamezniki, ki so z vojno neposredno povezani. Na ljubljanski fakulteti sem imela sošolko iz Ukrajine in pred kratkim sem iz njenih objav na družbenih omrežjih izvedela, da je njen oče v Kijevu – letos nimava skupnih predmetov, toda pomislila sem, da bi jo, če bi jo srečala na univerzi, tesno objela, covid gor ali dol.

Vse odkar so začeli mediji poročati o zaostrovanju razmer med Rusijo in Ukrajino, sem se večkrat spomnila tudi na omenjeni par s prevozov BlaBla Car. Par, ki si je življenje ustvaril na jugu Španije, v krajih, kjer večina ljudi niti ne ve, da prihajata iz dveh različnih držav. Povedala sta mi, da že več kot desetletje živita v Andaluziji, a kljub temu on ni bil nič manj Rus in ona nič manj Ukrajinka. Ni malo verjetno, da sta drug v drugem našla sorodno dušo tudi zato, ker ju je sredi španskega okolja povezalo slovansko bratstvo. Ohranjanje lastne identitete v drugi državi je nekaj, česar mi zamejskemu bralstvu seveda ni treba razlagati. Ne morem si predstavljati, kako sta se počutila, ko sta izvedela za spopade med njunima državama; toda predstavljam si, da so Putinove odločitve, ki jih obsoja večina sveta, za njiju še bolj nedojemljive.

Na dan, ko je Rusija napadla Ukrajino, je načelnik Združenja slovenskih katoliških skavtinj in skavtov na svojem Facebooku objavil citat ustanovitelja skavtskega gibanja, Roberta Badna Powlla: “Miru ni mogoče v celoti zagotoviti s komercialnimi interesi, vojaškimi zvezami, splošno razorožitvijo ali medsebojnimi pogodbami, razen, če je v glavah in volji ljudi duh miru. To je stvar vzgoje.”

V času, ko je bil Vladimir Putin mojih let, še niso obstajali projekti, kot je Erasmus. Ljudje, ki zdaj krojijo svetovni vrh, so odraščali v času, ko začasno bivanje v tujini ni bilo nekaj tako običajnega, ko niso obstajale bolj ali manj vsem dostopne priložnosti za potovanja in vzgojo v mednarodnih okoljih, ki navdušujejo mojo generacijo in nas učijo, da je svet čudovit, ker je raznolik, in da nikakor ni nujno, da izgubimo sebe, če sprejmemo druge.

Saj vem, da mi bo marsikdo očital mladostno sanjaštvo ali da sem le nepopravljiva optimistka. Saj vem, da je težko trditi, da Putin ni spoznal sveta in da zato ravna, kot pač ravna. Toda v tem temačnem poglavju zgodovine, ki kaže na to, da se iz preteklosti nismo kaj prida naučili, rada sanjam o tem, da bo jutri svet boljši, ker bomo tisti, ki bomo zrastli v mednarodni družbi in uživali njeno bogastvo, prevladali. Da bo vse več takih ljudi, ki bodo na tujih tleh našli ljubezen, tako kot prijazen ukrajinsko-ruski par, ki mi je nudil prevoz iz Granade v Seviljo, in bo volja za mirovna pogajanja prevladala nad voljo tistih, ki v orožju vidijo smisel in v vojni upravičeno sredstvo za dosego lastnih ciljev.

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme