Intervju

“Rada bi bila igralka!”

“Rada bi bila igralka!”

Piše Iva Koršič: POGOVOR / Agnese Castello, maturantka Umetniške gimnazije Nova Gorica

Agnese Castello je živahno, zelo prikupno mlado dekle, nasmejanega obraza, ki se takoj priljubi zaradi svoje prijaznosti, prisrčnosti, iskrenosti in neposrednosti, kar se odraža tudi v njenih iskrivih očeh. Je najmlajša hčerka iz drugega zakona v Gorici dobro poznanega, vselej prijaznega zdravnika-ginekologa Carmela Castella, ki je imel in še ima med svojimi pacientkami veliko Slovenk.
Agnesina šolska pot ni kaj dosti italijansko obarvana, zato se mi je zdelo, da bi bila zanimiva tudi za naše bralce. Z Agnese in njeno mamo Nidio sem se srečala nekega vročega avgustovskega dne na kotalkališču na Peči. Mlada sogovornica je namreč tudi spretna kotalkarica in je to športno panogo vadila in še vadi prav v pečanskem klubu Vipava.
Za prijeten klepet pod krošnjami dreves se ji prisrčno zahvaljujem. Zahvala naj gre tudi njeni mami Nidii, ki jo je pripeljala iz Gradišča na Peč.

Draga Agnese, najprej bi želela, da se kar sama predstaviš našim bralcem.
Sem osemnajstletno dekle in živim v Gradišču ob Soči in letos sem končala Umetniško gimnazijo v Novi Gorici na dramsko gledališki smeri.
Izhajaš iz popolnoma italijanske družine. Tvoj oče Carmelo je Sicilijanec, ki sicer že dolgo vrsto let živi v Gorici, kamor se je priselil proti koncu sedemdesetih let prejšnjega stoletja zaradi službe – dolga leta je bil zaposlen v splošni goriški bolnišnici na ginekološko-porodniškem oddelku. Tvoja mama pa je iz Foljana. Kako to, da so te starši vpisali v slovenski vrtec in nato še v slovensko šolo?
Ko sem bila še otrok, smo živeli v Števerjanu in tam so večinoma Slovenci, tam sta tudi vrtec in šola s slovenskim učnim jezikom. Zato so se starši odločili, da me bodo vpisali kar tja, da bi se naučila slovenskega jezika. Čeprav smo se kasneje preselili v Gradišče, sem šolanje nadaljevala kar v Števerjanu, kjer sem končala osnovno šolo. Nato sem v Gorici obiskovala nižjo šolo Ivan Trinko.
Ti je bilo težko se voziti v Gorico?
Ne, ni bilo, saj sem bila že navajena se zbujati bolj zgodaj, že ko sem bila na osnovni šoli. Na gimnazijo me je vozil tata, mama pa me je hodila iskat. Še zdaj me vozita, ker sama nimam še vozniškega dovoljenja (osemnajst let je Agnese dopolnila v letošnjem juliju, op. p.)
Se nisi nikoli kesala, da nisi izbrala italijanske višje šole?
Ne.
Kako je bilo na nižji šoli v Gorici? Si se dobro znašla?
Ja. Sem imela mnogo prijateljev. Družili smo se. Bili smo lep razred.
Se spominjaš na kakšnega profesorja?
Ja, rada se spominjam na profesorico slovenščine Majo Brajkovič in svojo razredničarko Costanzo Luis. Onidve sta mi vedno pomagali, ko sem imela težave. V tretjem letu sem imela prof. Davida Bandlja, pesnika in pisca, ki me je spodbujal in mi pomagal se vpisati na novogoriško gimnazijo.
Od kod odločitev, da se vpišeš na Umetniško gimnazijo Nova Gorica, na dramsko-gledališko smer?
To je bilo naključje. Nisem niti vedela, da obstaja taka šola. Najprej sem se hotela vpisati na športno gimnazijo, ker mi je od nekdaj všeč kotalkanje. Ko so bili informativni dnevi in sem šla na obisk šole, sem videla, da je isti dan možen tudi ogled dramske gimnazije. Tako, namesto da bi šla na športno, sem šla na dramsko pot.
Od tod se je vse začelo.
Ti je bilo gledališče od malih nog všeč?
Ja, že od osnovne šole, ko smo imeli vsako leto zaključno prireditev; vedno sem na njej rada nastopala.
Kako pa so te sprejeli v Novi Gorici? Ti je bilo težko vzpostaviti prijateljske stike s tamkajšnjimi vrstniki?
Odvisno. Na začetku me je bilo malce strah, ker so mi tudi moji nekdanji sošolci rekli, da bom imela težave, ker so v Sloveniji v šoli zahtevni. V resnici sem se takoj znašla. Vsi so bili prijazni in so mi pomagali. Če nisem kaj razumela, so mi z veseljem razložili.
Kako so te pa sprejeli profesorji? So ti pomagali, če si bila v težavah?
Ja. V prvem letniku sem imela dodatni pouk predvsem iz slovenščine in angleščine. Potem pa sem se takoj prilagodila.
Vse je šlo kot po maslu, saj si vedno imela zelo dobre ocene v spričevalih.
Kaj pa sošolci, so ti tudi priskočili na pomoč?
Ja, tudi sošolci so mi veliko pomagali.
Katere predmete ste imeli?
V predmetniku smo imeli, poleg “navadnih” predmetov, slovenščine, matematike, angleščine, italijanščine, zgodovine in zemljepisa, še “strokovne”: teorijo in zgodovino drame in gledališča, umetnost giba, umetnost govora, improvizacijo. To sem imela vsa štiri leta.
Vem, da si bila v italijanščini zmeraj odlična, s petko!
Kateri predmeti so ti bili najbolj všeč?
Umetniški predmeti so mi najbolj ugajali. Npr. umetnost govora, pri katerem smo se naučili umetnosti lepe govorice, pravilnega naglaševanja pa tudi nastopanja. Profesorica Nataša Konc Lorenzutti je bila zelo pridna. Z mano je bila prijazna, mi je veliko pomagala.
Koga si imela poleg nje?
Samanto Kobal, ki je dramaturginja, profesorja Nejca Ivančiča za teorijo in zgodovino drame in gledališča, za umetnost giba pa Igorja Sviderskega, ki je zelo dober plesalec.
V času šolanja ste imeli tudi nekatere predstave. Kako si se znašla na odru?
Res je, vsako leto smo imeli gledališko predstavo. Navadno nas je režirala Nataša Konc Lorenzutti ali Samanta Kobal. Na to predstavo smo se pripravljali celo leto. Najprej smo imeli bralne vaje, potem smo delo postavljali na oder. Izdelali smo tudi sceno in kostume.
Ste sodelovali tudi pri izdelavi scene in kostumov?
Ja, seveda, saj smo imeli tudi predmet likovna umetnost in pri teh urah smo pripravljali vse potrebno za predstavo.
Kaj ste uprizorili?
V prvem letniku smo odigrali krajšo avtorsko igro Stolpnica, v drugem spet avtorsko igro, ki smo jo napisali sami s pomočjo prof. Lorenzutti, in sicer Gremo v tri krasne, v tretjem smo uprizorili Kabaret Moliere, priredbo Molierovega Tartuffa v obliki kabareta. Jaz sem bila plesalka.
Ob koncu četrtega letnika ste imeli pa zahtevno predstavo Ugasniti luč, a ne umreti.
Tudi tokrat smo priredili že obstoječi tekst. Morali smo tudi prilagoditi vloge, ker nas je bilo več deklet kot fantov. Tudi to predstavo je režirala prof. Konc Lorenzutti.
Kako si se znašla na odru?
Dobro.
Si bila v svojem elementu?
Ja, meni je prav všeč, ko sem na odru.
Ti je všeč nastopati, nimaš treme?
Ja, mi je všeč, nimam treme, ker sem navajena biti pred publiko, tudi zaradi tega, ker sem večkrat nastopala na kotalkah, tudi na tekmovanjih. Zato res nimam problemov. Komaj čakam, da grem na oder. Na začetku res občutim malo treme, a ko stopim na oder, se zame odpre drug svet. (…)

Cel zapis v tiskani izdaji

13.09.2019

Komentarji

Naročite svoj izvod tednika Novi glas

Naročite se na tiskano izdajo tednika Novi glas že danes!

Prireditve

Vremenska napoved

Copyright © 2017 - 2019 Noviglas, Vse pravice pridržane!