Pust od jutra do večera (2)

Plešemo, pojemo, veselimo se. Slovenska pesem danes odmeva po dolini. Glas zvoncev odganja zimo, ki je sicer letos ni bilo, iz vinogradov in travnikov. Obiščemo še nekaj hiš; pri prijaznem lovcu, ki živi ob cerkvi, se stisnemo okoli mize v ozki kuhinji, da lahko pokramljamo. Ljudje nas čakajo, radi imajo, da pridemo. Le v gostilni Pri Mariotu nam zaprejo vrata z izgovorom, da ne strežejo pijače pri “šanku”. V resnici se bojijo, da smo preglasni in preživahni za njihove izbrane, elitne goste, ki kljub pustu tiho sedijo za mizo in uživajo ob hrani.
Nič ne de. Nekateri ne marajo preteklosti, denar in zaslužek sta del sedanjosti. Tradicija je nekaj drugega. Nekaj za ljudi. Za tiste, ki imajo še dušo in srce. Obiščemo še nekaj turističnih kmetij, ponekod je prav prijetno. Videti je, da so nas pričakovali. Počasi se odpeljemo po dolini navzgor. Tu nas čakajo osamljene hiše. Priletna domačina nas pričakujeta na vrtu in nestrpno pogledujeta na cesto. Vsi vemo, da je gospa, kot vsako leto, spekla za nas najboljše slaščice.
Soseda živi sama. Ko me stisne v tesen objem in poljubi na lica, čeprav ne vem, ali se sploh spoznava, razumem, koliko ji pomeni naš obisk. Hvala, reče vsakemu izmed nas. In nas povabi k mizi. Tu, kjer so domačije daleč narazen in se po cesti, ki pelje v Britof in v zadnjo vasico Idrske doline, Melin, komajda kdaj pripelje avto, je veselja malo ali nič. Ta občutek osamljenosti teži vse nas. Maske in ramonike ga preganjajo skupaj z mrazom in zimo.
Odpeljemo se do vasi Fradjel, kjer ravno praznujejo družinsko obletnico. Hrane tudi za nas ne zmanjka, pa čeprav skoraj nihče ni več lačen. Vem, da zamujamo, da nas povsod čakajo, a težko je prepričati ljudi, da zapustijo obloženo mizo. Počasi spravimo mehe in se odpeljemo v Košone. Tu je bila nekoč gostilna. Pravzaprav jih je bilo v Idrski dolini veliko: v Košonih, Seucu, Podrobu, Bordonih. Verjetno sem na katero pozabila. Gostje so vsako nedeljo prihajali iz Trsta in Gorice, predvsem poleti, da so ob reki, v hladu, med prelestnim zelenjem, uživali ob domačih dobrotah. Iz pripovedi vem, da so bili ti gostinci z vsem srcem predani svojemu poslanstvu.
Lili živi zdaj sama. Gostilna v veliki, nekoč bogati domačiji mi popolnoma osvoji srce. Že dolgo je zaprta, a vse je tako, kot bi še vedno čakala na goste. Velika gostilniška soba s starim lesenim podom, starinska točilna miza, steklenice z likerji in pijačami. Mize s svežimi prti. Vse je skrbno urejeno, čisto, začutim ljubezen in bolečino. Vem, da sta Lilina sinova v tujini, moža je po dolgi bolezni izgubila. Ko ji govorim o gostilni, vem, kako ji je težko, a skuša prikriti solze. V samoti postaneš močan. Pozneje, pri večerji, mi pripoveduje o svojem delu. Za goste je kuhala samo najboljše, to, kar je dajala tudi svoji družini. Vem, da bi še delala, ko bi mogla. In ko bi ne bila tako sama. Na dnu ozke doline ob reki, ki riše tolmune in brzice, ji dela družbo le majhen, prijazen kužek.
Gostilno je imel tudi Lilin brat, Bruno. Tudi njegova je že zdavnaj zaprta, a prijatelje pričakata z ženo za pultom, s kozarcem najboljšega vina. Nekoč ga je prodajal, zdaj ga ima za mimoidoče, znance in prijatelje. In če se že zapelješ mimo Bordonov, se moraš pri Brunotu obvezno ustaviti.
V Britof se pripeljemo z več kot enourno zamudo. Liški pustje so nas dolgo čakali, zdaj so spet šli v vas, a Sara, gostilničarka, jih pokliče, da se vrnejo in skupaj zaplešemo. Liške maske so ene najstarejših in najlepših v Sloveniji. Sprevod ima kar lepo število likov in obrazov, narejenih iz naravnih materialov, lesa, ovčjih kož in pločevine. Pričakujejo jih tudi številne snemalne ekipe, ki so prišle iz Slovenije in Furlanije. Zaplešemo, vriskanje, glasba in pozvanjanje napolnijo dolino, ki je drugače vse bolj tiha. Pretiha.(…)
Cel zapis v tiskani izdaji