Pust od jutra do večera (1)
V gorah sneži, pri nas piha … Spet je mraz. No, pravzaprav letos pravega mraza še ni bilo, zima je bila mila, suha, taka, kot bi si jo vsako leto želela. Pust je že mimo, skoraj že spomin. Pa čeprav naj bi ga danes pokopali. Naj bi ga, v večini naših vasi ga niso, in to zaradi ukrepov za omejitev širjenja tega novega koronavirusa, o katerem pravijo, da se zdaj imenuje Covid-19.
Navzlic vsemu pa sem se letos pusta dodobra naužila, od jutra do poznega večera oziroma noči. Tako, da sem na koncu komaj še stala na nogah, misli pa so mi bile polne vtisov, barv, veselja in glasbe, ki mi še vedno polni ušesa. Pust v Idrski dolini …
Pusta nekoč nisem marala. Trst ga je bil prepoln, enostavno preveč ga je bilo. Teh umazanih mask z nočnimi posodami v rokah, moških, ki so preoblečeni v ženske nadlegovali nas, dekleta, pustnih vozov in mraza, ki mi je še najbolj ostal v spominu. Z mamo, pozneje s prijateljicami, sem ure in ure prezebala na ulicah, med množico, se prestopala in šklepetala z zobmi, dokler ni predolgo čakanje nagradil ravno tako predolg sprevod vozov, ki naj bi bili smešni in duhoviti, največkrat pa so šli mimo mene, ne da puščali vtisov. Bila sem samo gledalec ob veseljačenju, ki mi ni nikoli šlo do srca, ki mi je bilo tuje, pa čeprav sem si tudi sama želela zabave.
Pozneje sem zato redkokdaj pustovala. Teh vragolij, ki se ponavljajo iz leta v leto, se enostavno naveličaš. Naveličaš se odraslih in otrok, ki se oblačijo v princese, viteze, junake iz stripov in plišaste živali. In tega mestnega hlepenja pa veselju, ki se spaja s samoto in otožnostjo ulic in blokov.
Ko sem pred leti prišla v Idrsko dolino, sem bila prepričana, da mi do pusta ni več, in sploh ne vem, kako se je zgodilo, da me je premagala radovednost in sem se prvo leto znašla v Podutani, Svet Lenart pravijo kraju nekateri, čakajoč na pustni sprevod mask iz Nediških dolin.
Barve so me takoj začarale. Obleke tudi. Bilo je drugače kot v mestu. Čutiti je bilo tesno vez med maskami, ljudmi in pokrajino. Med preteklostjo, ki še vedno navdihuje večdnevno norenje po vaseh ob prastarem ritmu zvoncev, in sedanjostjo, ki je marsikje ni več.
Pri nas v Idrski dolini se vse začenja že nekaj tednov prej. Ker smo v enaindvajsetem stoletju, se tudi tu priprave na pust dogajajo po mobilnikih. Tako je najlažje. Predvsem v dolini, kjer v vsaki vasi živi le po ena družina in kjer prave skupnosti zaradi neposeljenosti ni več.
Zberemo se na pustno nedeljo, že zgodaj zjutraj, v Obuorči, edini vasi v naši dolini, kjer je še nekaj življenja in kjer je večina hiš še obljudenih. Tu so vrtovi še obdelani, vas pa skrbno, lepo vzdrževana. Ljudje so po večini prišleki, naselje pod Staro Goro je kljub oddaljenosti od večjih centrov tako lepo, da je marsikoga pritegnilo na pobočja najbolj zelene doline v deželi.
V eni izmed domačij se posedemo, popravimo, kar je še treba uskladiti pri maskah, našminkamo se. Pravih, tradicionalnih pustov iz Idrske doline je žal malo. Dvoje je barvnih mask iz pločevine, tistih, ki jih nosijo tudi Liški pustje in so jih baje izdelovali iz odpadnega materiala. Oblikovali so jih predvsem iz pločevink, ki so ostale na bojiščih po prvi svetovni vojni in so nadomestile les, ki ga tedaj ni bilo veliko in so ga hranili za kurjavo. Pločevino so oblikovali s kladivi, tako da je pod veščo roko nastala podoba obraza z ličnicami, nosom in usti, nato pa so jo prebarvali in ustvarjali razne like s človeškimi ali peklenskimi potezami.
Odpravimo se na pot, z zamudo seveda. Veseli smo, da je vreme lepo in prijetno toplo, veseli smo, da smo skupaj. Čuti se, da je priložnosti za druženje vse manj in da jih ljudje še kako potrebujemo.
Nekoč so se pustarji po vsej Idrski dolini vozili z vozovi, sprva jih je vlekla živina, nato traktorji. Bilo jih je več, v zadnjih letih trije. Ker so ljudje po celodnevnem pustovanju in alkoholu seveda večkrat popadali z vozov, je taka vožnja postajala nevarna. Zdaj se od vasi do vasi peljemo z osebnimi avtomobili, kar seveda tudi ni najboljša izbira. A kaj hočemo. Voznik mora pač paziti, da ostane trezen, drugi pa se lahko prepuščajo pustnemu veselju.
Tudi postojank ni več toliko, kot jih je bilo nekoč. V spodnjem delu doline, v Prapotnem, obiskujemo skoraj samo turistične kmetije in vinarje. Tu ima skoraj vsakdo lasten vinograd in čas utripa v ritmu rasti in zorenja. Vinska trta raste vsepovsod okoli vasice, ki nosi sicer še vedno slovensko ime, a je po duši že skoraj čisto furlanska. Čeprav se zadnje čase stvari vendarle počasi spreminjajo in se nekaj otrok od tod vozi v dvojezično šolo v Špietar.
Po večini nas na kmetijah lepo sprejmejo, pusta z vražjimi maskami pozvanjata in skakata pred sprevodom, harmonike vabijo ljudi na ples. Gostje nas z zanimanjem gledajo, slikajo nas, nekatere premami glas beneških “ramonik” in se v objemu mask prepustijo duši Benečije, ki trmasto kljubuje času, spremembam in nenaklonjeni razvojni politiki, ki še vedno neusmiljeno prazni vasi.
/ dalje