Psihološki besednjak (9)
NARCISIZEM
To je ljubezen, ki jo čutimo do sebe. Ime izhaja iz mitološkega lika Narcisa, zelo lepega, a čustveno hladnega mladeniča, ki se zaljubi v lastno podobo, ki se zrcali v studencu. Ker se mu podoba v vodi izmika, od hrepenenja shira in se nazadnje spremeni v rožo, ki se po njem imenuje narcisa (po različici Ovidijevih Metamorfoz).
Narcisizem se razvije v zgodnjem obdobju (primarni narcisizem): otrok mora ljubezen in skrb najprej usmeriti nase, da jo lahko potem prenese tudi na druge. Ljubezenski odnos z materjo, prototip vseh nadaljnih medosebnih stikov, bo nato primarni narcisizem omilil in normaliziral.
Kot sem že razlagala (glej prvi prispevek o materini primarni negi), je za novorojenčka povsem običajno in tudi potrebno, da se v svojem doživljanju sveta postavi v center; njegove potrebe so prioritetne in morajo biti zadovoljene. Postopoma pa le prične nabirati izkušnje o omejitvah, kar privede do razočaranja, ker se vse vendarle ne odvija po njegovih željah. Ko te izkušnje malček sprejema, stopa po poti pravega razvoja, v katerem, kljub temu da opušča predstave o svoji veličini in vsemogočnosti, ohrani potrebno mero samospoštovanja, zaupanja vase in v zunanji svet.
Kadar pa so razočaranja preštevilna ali prehuda in otroka preplavijo, staršem ne uspe prisluhniti njegovim potrebam ali pa celo vdirajo v njegov notranji svet, bo otroku onemogočeno grajenje občutka lastne vrednosti. Pomanjkanje zunanje podpore mu bo ustvarjalo resne preglavice, posebno pred frustracijami, ki ga bodo strašile in majale samozaupanje. Otroku ne bo uspelo psihično spreminjanje (odraščanje); zaustavil se bo na nivoju, kjer se mora zunanji svet nujno vrteti okrog njega. Ob najmanjšem znaku, da to vendarle ni mogoče, se bo počutil praznega in neustreznega, sram ga bo, skušal se bo izolirati in svojo ranljivost skrivati pod plaščem grandioznosti, s čimer bo skušal zaščititi svoj obstoj.
Pri takem nezdravem narcisizmu ostane posameznik vklenjen v vsemogočnost, saj ni sposoben opaziti in upoštevati svojih krhkosti in krhkosti drugega, njegov edini cilj je usmerjen v ljubezen in občudovanje sebe. Navzven ponuja svoj brezhibni zunanji imidž, neko lažno podobo o sebi, ki pa je zelo globoko zakoreninjena. To žal tudi pomeni, da se odpove pristnim intimnim kontaktom.
Nekateri ljudje ne upoštevajo zares drugega. V svoji vsakdanjosti imajo seveda opravka z različnimi osebami in z njimi vzpostavljajo bolj ali manj dobre odnose, ki bolj ali manj ustrezajo njihovemu namenu. Če jim pa pozorno prisluhnemo, nam bo kmalu jasno, da je Drugi v njihovih mislih brez avtonomnih čustev, idej, želj ali načrtov, ki sovpadajo ali pa se razlikujejo od njihovih. Taki ljudje ne čutijo simpatije do drugega in niti radovednosti do njegove različnosti, enostavno jim predstavlja samo sredstvo za uresničitev lastnih ciljev; spoznanje, da na vsak način drugi obstaja, pa vzbuja jezo in agresivnost.
V življenju moramo razviti določeno stopnjo avtonomije, samospoštovanja, samozadostnosti, gotovosti in ugodja s samim sabo. To notranje stanje odgovarja zdravemu narcisizmu, ki ob cikličnem pojavljanju potisne drugega v zakulisje. Vsak izmed nas ima potrebo, da vsake toliko vzpostavi ta poseben in prijeten občutek, ko se ima lepo sam s sabo in ne potrebuje nikogar drugega zraven.
Veronika Lokar,
psihologinja in psihoterapevtka
verlokar@gmail.com