Psihološki besednjak (8)

ŽALOVANJE

To je psihični proces, ki spremlja človeka po smrti drage osebe in mu omogoča, da se od nje poslovi. O tem je obširno pisal Sigmund Freud v svojem znanem delu Žalovanje in melanholija (1917).

V začetni fazi tega procesa je značilno pomanjkanje zanimanja za zunanji svet, saj se vsa energija osredotoča na bolečino in spomin na preminulega. Poleg hude žalosti se v tem obdobju pri žalujočem pojavljajo občutki nemoči in krivde, ko se obtožuje, da pokojnemu ni znal zadostno pomagati, da bi ga obdržal pri življenju. V njem se lahko poraja tudi jeza, če preminulega obtožuje izdajstva, da ga je pustil na cedilu ter prikrajšal še za mnoga skupna doživetja. Pri nenadni ali tragični smrti se taka doživljanja stopnjujejo in postanejo srdit protest žalujočega proti neusmiljeni usodi.

Paleta čustev, od katerih sem navedla le glavna, pripada normalnemu poteku žalovanja, ki se zaključi približno v enem letu. V tem obdobju je pomembno, da se čustva prosto izražajo, da se človek lahko zjoče, se smili samemu sebi in huduje. Zato so nesmiselna in neumestna klišejska priporočila, naj žalujoči preusmeri pozornost drugam, saj teče življenje dalje, in da je treba obrniti stran. Navsezadnje mu bo, ob pravem času, vendarle uspelo pokojnika ponotranjiti s pomočjo spominov in se od njega dokončno posloviti.

Če se pa ta počasni in boleči proces ne izpelje v celoti, lahko postane žalovanje problematično, saj se človek ne zmore ponovno priključiti na življenjsko tirnico: ni sposoben premostiti občutka krivde in zapuščenosti, upira se dejstvu, da pokojnega ni več, in si domišlja, da se bo povrnil, zaznava njegovo prisotnost v hiši in sliši njegov glas. V tem primeru je strokovno svetovanje lahko v pomoč.

Tudi otrokom je treba dati možnost, da žalujejo. Najprej jim je treba pomagati, da razumejo, kaj se je pravzaprav zgodilo. To ni enostavna naloga, saj se morajo starši v prvi vrsti soočati s svojo bridkostjo in nato najti primeren način, da novico sporočijo hčerkici ali sinčku. Priporočljivo je, da o tem večkrat spregovorijo, bodisi če otroci sprašujejo bodisi če molčijo in se pretvarjajo, da jih stvar ne zanima. Pri načinu in izbiri pravih besed naj bodo odrasli empatični in spoštljivi; narava sporočanja je odvisna tudi od starosti posameznega otroka in družinskega komunikacijskega sloga.

Pomagajo mu lahko tudi s tem, da ga peljejo na pogreb. Prisostvovanje obredu pokopa, žalovanju ostalih sorodnikov in znancev, njihovo sočutje, obujanje spominov na rajnega, skupna molitev, petje žalostink in polaganje cvetja na grob, vse to sprošča čustveno napetost ter spodbuja integracijo dogajanja v časovni in miselni prostor.

Otroci se lahko soočajo s smrtjo tudi ob poginu domače živali; ob tej priložnosti je ravno tako treba predelavi izgube nameniti ustrezno pozornost in čas, zato ni najbolje, da umrlega ljubljenčka takoj nadomestimo z drugim.

Od otroštva dalje se srečujemo tudi z lažjimi oblikami žalovanja in izgub (razvojna žalovanja), na katere se naš notranji svet podobno odziva. Prva taka izkušnja je pravzaprav porod, nato prehod od dojenja na hranjenje z žličko, opuščanje dude, rojstvo sestrice/bratca, vstop v vrtec, selitev, kasneje pa ko postanemo starši, se nam izteče status sina/hčerke, ko postanemo nonoti itn.

Zavedati se moramo pomembnosti teh prehodov, ki temeljijo na zahtevni psihični preobrazbi, na procesu prilagajanja in vzpostavljanja novega ravnovesja. Za sabo puščamo izkušnjo, ki je mimo za vselej; če bomo ohranili prijeten spomin nanjo, bomo včasih z otožnostjo, a vsekakor z upanjem gledali v prihodnost.

Veronika Lokar,

psihologinja in psihoterapevtka

verlokar@gmail.com