Psihološki besednjak (7)

Piše: Veronika Lokar

OBRAMBE

To so psihični mehanizmi, s katerimi se človek zaščiti pred tesnobo in mentalno bolečino.

Obrambnih mehanizmov je veliko in so nezavedni, nastanejo lahko čisto na začetku življenja ali pa kasneje, ko ima otrok že stabilnejši občutek o sebi. Spremljajo nas torej skozi vse življenje, če pa so pretirano prisotni in zelo arhaični, lahko otežujejo razvojni proces.

Nekatere obrambe se pojavijo že v prvem letu, ko je psihični aparat še nezrel. Ena od teh je razcep – mehanizem, po katerem obravnavamo konflikte in stresna stanja, zunanja ali notranja, prek doživljanja sebe in drugih kot popolnoma dobre ali popolnoma slabe, saj ne zmoremo združiti pozitivnih in negativnih značilnosti sebe in drugih v popolne (kompleksne) podobe. Druga primitivna obramba je projekcija, ki nastane, ko odstranjujemo od sebe svoja neprijetna in ogrožujoča čustva, misli in težnje ter jih pripisujemo drugemu.

V naslednjem obdobju, ko je otrok zmožen uporabljati selektivno in aktivno pozabljanje, se pojavi potlačenje. S to obrambo odmaknemo iz zavesti določen spomin, ki je vezan na misel, željo, čustvo ali izkustvo, saj nam povzroča trpljenje, občutke krivde in tesnobo.

Neredek obrambni mehanizem je regresija, ki nastopi, da bi se omilil pritisk anksioznosti. S tem v zvezi gre objasniti, da se človeški razvoj ne odvija linearno, ampak tako, da si napredovanja in nazadovanja sledijo. Regresija predstavlja torej tudi učinkovito rešitev, če je začasna, saj nam daje možnost, da se odpočijemo in zberemo moči za naprej. Če pa ostanemo v njej daljnoročno, se spremeni v dušečo kletko. To se zgodi predvsem pred nenadnimi in izjemnimi spremembami, žalostmi ali travmami, ko se, iz potrebe po iskanju varnosti in zaščite, pogreznemo v otroško raven obnašanja, mišljenja ali odnosov z drugimi.

Zrelejši obrambi sta intelektualizacija, s katero se izognemo emocijam in pritiskom, tako da se postavimo v položaj objektivnega opazovalca (npr. ob izgubi drage osebe se izognemo žalovanju z nekim psevdofilozofskim razmišljanjem o življenju in smrti), in racionalizacija, ko se izognemo neugodju in bolečini, tako da poiščemo razumsko, logično razlago.

Posamezne obrambe se lahko povezujejo, kot se na primer dogaja pri manični obrambi. Slednja nas obvaruje pred nevarnostmi, ki jih prebuja odvisnost od drugega: občutek pomanjkanja, bolečina zaradi izgube ljubljene osebe in s tem povezana izkušnja osamljenosti ter zapuščenosti. Pri tej obrambi je prisotno zanikanje (psihične stvarnosti, pomembnosti oseb, od katerih si odvisen), razvrednotenje (nepriznavanje pomembnosti drugega) ali pa v obratnem smislu idealizacija (zanikanje negativnih in priznavanje samo pozitivnih lastnosti nekoga), zmagoslavje in vsemogočnost (poskus kontrole in nadvlade drugega).

Psihične obrambe uporabljamo vsi in so nujno potrebne za naše duševno zdravje v primeru, da moramo kljubovati hudemu pritisku. Pomislimo samo, kako bi sploh shajali in normalno delovali, če bi neprestano razmišljali o tragični vojni v Ukrajini ali o drugih skrb vzbujajočih dogodkih, ki tako glasno posegajo v naš vsakdan in nas močno razburjajo ter vzbujajo občutek nemoči.

Veronika Lokar,

psihologinja in psihoterapevtka

verlokar@gmail.com

Preberi tudi

Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme