Psihološki besednjak (6)

Piše: Veronika Lokar

SIMBOLIČNA IGRA

Simbolična igra je tista igra, v kateri je otrok sposoben upodobiti sebe in se postaviti v kožo drugega. Usvojitev te ravni igre predstavlja zelo pomemben prehod za otrokovo mentalno rast, saj pomeni, da se zaveda samega sebe in da si je zmožen predstavljati, kaj doživlja druga oseba.

Razvija se sočasno z razvojem govora (govor je po svoji naravi simboličen) in jo lahko pojmujemo za igro naredimo, kot da bi. Majhen otrok si zamisli vsebino igre in pri tem uporablja predmete, ki jim pripisuje smisel in namen po trenutnem razpoloženju, potrebi ali želji: kartonasta škatla se spremeni v avto ali letalo, lesena palica v sabljo ali nož, kamenčki postanejo hrana za kosilo.

V psihoanalitični literaturi zasledimo podroben opis simbolične igre, ki jo je Freud opazoval pri osemnajstmesečnem vnuku Ernstu (1920): fantek je metal proč od sebe lesen valj, na katerega je bila privezana vrvica, in pri tem vzklikal “Fort!” (proč), nato pa ga je ponovno povlekel k sebi in govoril “Da” (tu). To početje je fantku dajalo veliko zadoščenje, saj je simbolično prikazovalo mamino trenutno odsotnost, povezano z otrokovim občutkom izgubljenosti, in njeno vrnitev, tokrat vezano na njegovo olajšanje ob ponovnem združenju z njo. Zadovoljstvo pa je izhajalo predvsem iz tega, da se je v igri otrokova vloga iz pasivne spremenila v aktivno, s tem pa je sam vzpostavil nadzor nad situacijo.

S časom postane otroška igra vedno bolj raznolika in izbrana. Otrok širi raziskovanje sveta in si ga pri tem bolj suvereno prilašča. Najprej oponaša njemu najbližje osebe (pripravlja kosilo kot mama ali oče), postopoma pa prevzema vloge odraslih, ki so del njegove širše okolice – nastopa kot vzgojiteljica v vrtcu, striže in suši lase kot frizerka, izdaja račune kot prodajalka pri blagajni. Vživljanje v raznovrstne like mu dovoljuje, da si predstavlja, kako drugi čuti, razmišlja in se obnaša, tako pa razvija nove kognitivne in afektivne izkušnje.

Ko v igri prehaja iz pasivnega v aktiven položaj, lajša tudi svojo stisko in občutke nemoči: s tem, da se v igri spremeni v zdravnika, lahko sam odloča o zdravljenju, predpisuje zdravila in pregleduje bolnike.

Dobro je, da so starši in vzgojitelji naklonjeni otrokovi prosti igri, saj odgovarja njegovi potrebi po spoznavanju in raziskovanju. Dovolijo naj mu uporabljati različne materiale in vsakodnevne predmete, ki jih malček spontano koristi in spreminja po svojih željah.

Iz tega izhaja, kako je pomembno, da se otroci med sabo srečujejo tudi izven šole in organiziranih dejavnosti, da se prosto igrajo, ne da bi jih pri tem starši usmerjali ali kakorkoli posegali v njihovo delovanje. Spontana igra med otroci različnih starosti je idealen pogoj za igro naredimo, kot da bi in je tudi tista dragocena izkušnja, ki jim dovoljuje odrasti. S tem, da se soočajo z vrstniki, se z njimi kregajo, pobotajo, dogovarjajo in seznanjajo z različnimi stališči, otroci neposredno usvajajo tiste socialne kompetence in občutek pripadnosti, ki tvorijo temelje za prihodnjo družbo.

V tej viziji bi moralo v mestih obstajati več uporabnih javnih površin (vrtov, trgov, dvorišč), kjer bi se otroci prosto igrali, spontano navezovali stike in spletali prijateljstva, ne da bi jih prisotnost odraslih omejevala.

Veronika Lokar,

psihologinja in psihoterapevtka

Verlokar@gmail.com

Preberi tudi

Psihološki besednjak (19)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (18)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme