Psihološki besednjak (5)
OJDIPOV KONFLIKT
S tem izrazom označujemo kompleksno emotivno izkušnjo, ki jo doživlja otrok v odnosu s svojimi starši med tretjim in šestim letom. Gre za skupek ljubezenskih in sovražnih čustev, ki jih otrok ima do svojih staršev. Poenostavljeno je to ljubezen in ljubosumje do starša nasprotnega spola (hčerke do očeta ali sina do matere) ter rivalstvo in sovražnost do starša istega spola (sina do očeta ali hčerke do matere).
Sigmund Freud, ustanovitelj psihoanalize, je ojdipsko teorizacijo črpal iz Sofoklejeve tragedije Kralj Ojdip. V njej je jasno prikazano, kako si sin želi izpodriniti in nadomestiti očeta, oče pa skuša to z vsemi sredstvi preprečiti. Ob Ojdipovem rojstvu da Laj dojenčku prebosti gležnje in zvezati noge ter tako onemogočiti, da bi ga sin kasneje ubil. To pa se kljub temu zgodi: Ojdip ubije Laja, ne da bi vedel, da je njegov oče, in se poroči z Jokasto, ne da bi vedel, da je njegova mati. Ko nazadnje pride na dan resnica, se Jokasta ubije, Ojdip pa se oslepi.
Če se malček zmore soočati z vsemi burnimi občutki in fantazijami, z vso ljubeznijo in besom tako do vsakega starša posamezno kot tudi do njunega partnerskega razmerja ter strpno sprejemati tudi občutke krivde, ki se iz tega besa porodijo, se ojdipska faza srečno zaključi. Malček se zmore odpovedati staršu svojih želja in se pobotati s staršem tekmecem. Srečna razrešitev mu dovoljuje, da se identificira s staršem istega spola, pridobi kontrolo nad svojim obnašanjem, razvije notranjo moralno naravnanost in obsoja svoje neprimerne želje. Ob tem oblikuje svojo osebnost in idealno podobo samega sebe.
Včasih se zgodi, da je ojdipska stiska za otroka prehuda, nesprejemljiva, občutek krivde pa prekomeren. K temu lahko pripomorejo tudi starši, ki otroka zaradi nerazumevanja njegovega duševnega stanja kaznujejo, zatirajo njegovo doživljanje ali se mu celo posmehujejo. Moralna zavest postane v tem primeru za otroka prestroga in neprizanesljiva, posledice pa bodo dolgoročne, saj bo tudi njegovo odraslo življenje pod udarom obsodbe, očitanja in podcenjevanja samega sebe.
Težavnega ojdipa bo malček deležen tudi v primeru, da eden od staršev spodkopava drugega, ga podcenjuje ali ponižuje. Tako vedenje bo otroka prikrajšalo zdravega odnosa z obema staršema, tj. možnosti dobre triangulacije, posledica tega pa pomeni zaviranje ali celo onemogočenje njegovega duševnega razvoja.
Starši lahko na otroku tudi sproščajo svoje ojdipske probleme. V pravljicah opažamo, da oče ali mati ne moreta uživati v tem, da njun otrok odrašča in ju pričenja presegati, ampak mu zavidata. Kraljica v Sneguljčici se na primer ne more v miru starati in imeti zadoščenje ob hčerkinem razcvetu v ljubko dekle, muči jo ljubosumnost, ko jo ta v lepoti prekosi. Tudi v Jakcu in fižolovem steblu je prikazan deček, ki se skuša osamosvojiti od matere, ta pa ni pripravljena, da bi sinu neodvisnost privoščila, zato si mora samostojno priboriti veljavo.
Verjetno se je takim staršem v preteklosti moralo zgoditi nekaj neprimernega, zaradi česar sta postala ranljiva in sedaj ne moreta pravilno ljubiti svojega otroka. Normalni odnosi med starši in otroki so možni le, če starši otroka sprejemajo kakor otroka in ne kot tekmeca ali kot predmet njune izkrivljene, vsiljive ljubezni.
Veronika Lokar,
psihologinja in psihoterapevtka
verlokar@gmail.com
