Psihološki besednjak (4)

Piše: Veronika Lokar

Individuacija

Kot sem že omenila, je dobra primarna povezanost osnova za normalno potekajoč razvoj. Margaret Mahler (1897–1985) razlaga, da se po dobri simbiozi z materjo, ko ima otrok občutek zlitosti z njo, začenja proces njegove separacije in individuacije. Ob koncu tega pomembnega obdobja se otrok psihološko rodi in postavi zametke lastni identiteti.

Prvo fazo pri tem procesu, okrog otrokovega šestega meseca, imenujemo diferenciacija: dojenček prične ločevati mentalne podobe sebe od mentalnih podob matere. Po desetem mesecu nastopi obdobje prakticiranja: malček se začne premikati v prostoru (po štirih ali v pokončni drži), zanimajo ga stvari in predmeti, veseli se svojih novih telesnih zmogljivosti in funkcij. Rad se oddaljuje od mame, a se sočasno tega boji, ko se zave, da je nima več zraven. Ko po osemnajstem mesecu postane zmožen predvidevati posledice svojih odmikov, se k materi spet zateka in ji sledi kot senca, kot da bi ga občasni telesni stik z njo napolnil z energijo in pogumom za nadaljnje podvige. Temu pravimo faza približevanja. V tem času malček že nakazuje prve znake nestrinjanja, včasih z uporabo besede “ne”, včasih z izbruhi jeze.

Matere, ki so otroku še naprej fizično in emocionalno dosegljive, mu olajšajo to nelahko fazo. Hiperprotektivnost in prepogosta svarila, pa tudi brezbrižnost, lahko otroka močno zavrejo ter ga onemogočijo pri prihodnjem poizkušanju in preizkušanju. Kakšno podobo o obdajajočem svetu in sebi si otrok ustvarja pri prakticiranju in približevanju, bo odločilno vplivalo pri formiranju identitete. Nastala identiteta izhaja torej iz procesa individuacije in sovpada s prepletanjem mentalne podobe, ki jo imamo o sebi, in tiste, ki nam jo dajejo drugi.

V pravljici o Janku in Metki je mojstrsko prikazan ta prehod iz odvisnosti v samoosvajanje. Zgodba upodablja tegobne občutke majhnega otroka, njegov strah pred zavrženostjo in zapuščenostjo, ko se mora ločiti od staršev (Janku in Metki starša ukažeta, naj odideta od doma, saj ju ne moreta hraniti, zato se bratec in sestrica napotita v temni gozd), se samostojno soočiti s težavami sveta (pot je neznana in neprijazna), se odpovedati svojim željam po otroški odvisnosti, saj tako početje spodbudi prisotnost hudobne mame (požrešno hlastanje po hišici iz medenjakov prikliče maščevanje strašne čarovnice). Hkrati pa pravljica s srečnim koncem (sorojenca premagata čarovnico in se vrneta domov z njenim zakladom) pomirja otrokovo stisko in ga opogumlja, naj vendarle krene po svoji poti. Usmerjena je v prihodnost, saj daje otroku upati, da bo zaživel samostojno življenje in da mu bo le-to v večje veselje in zadoščenje, kot pa da bi podlegel regresivnim željam.

Kot pojasnjuje Bruno Bettelheim (1903–1990), imajo ljudske pravljice to čudovito lastnost, da izhajajo iz otrokovega dejanskega psihološkega in čustvenega stanja. O otrokovih hudih notranjih pritiskih pripovedujejo na način, ki ga otrok nezavedno razume, ne da bi podcenjevale izredno resne notranje boje, ki spremljajo njegovo odraščanje. Pravljice podajajo primere tako začasnih kot trajnih razrešitev problemov, ki mučijo otroka. Zaradi sproščujočega, skoraj terapevtskega učinka, ki ga klasične pravljice nudijo, staršem torej svetujem, naj si vzamejo čas in se s svojim malčkom zatopijo v njihov čudoviti čudežni svet.

Veronika Lokar

Psihologinja in psihoterapevtka

verlokar@gmail.com

Preberi tudi

Psihološki besednjak (1)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (6)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (14)

Psihološki besednjak

Psihološki besednjak (5)

Psihološki besednjak

Prelistaj tiskano izdajo tednika Novi glas.

Oglej si zbirko tiskanih izdaj našega tednika.

Tiskane izdaje

Prireditve

Vreme