Psihološki besednjak (19)
ZDRAVA AGRESIVNOST
Agresivnost je normalna komponenta posameznikove osebnosti. Kot ostala čustva, je tudi agresivnost zmes med prirojeno danostjo in okoljem, v katerem vsakdo od nas odrašča. Slednje igra odločilno vlogo pri njenem razvoju, saj jo lahko omejuje in primerno usmerja (jeza, upor, motiviranost, vztrajnost) ali pa ojačuje (napadalnost, sovraštvo) ter celo ekstremizira (sadizem, uničenje, razdiralnost). Kakovost življenjskega okolja in medosebnih odnosov, še posebno tistih v prvem življenjskem obdobju, sta torej odločilni pri uravnavanju in upravljanju agresivnosti.
Agresivnost je za človeka pomembna, kajti njena zavrtost onemogoča proces odraščanja, ko na primer ne dovoljuje razpleta procesa emancipacije in ločevanja od staršev, samostojnosti in samouveljavljanja, ustalitve želje po raziskovanju sveta, po komunikaciji in razvoju govora.
Skratka, govorimo o vitalni ter nujno potrebni sili, ki gradi občutek, da smo vredni in imamo pravico zavzemati prostor pod soncem!
Kot omenjeno, je treba agresivnost usmerjati in omejevati. Otroku ali mladostniku je treba pomagati, da jo začuti, se z njo spoprijema, izraža v konstruktivnih oblikah in jo ubesedi.
Starši in njegovi skrbniki imajo pri tem glavno vlogo in veliko odgovornost, saj morajo imeti sami pravilen odnos do lastne agresivnosti, drugače bodo zmedeni in nemočni pred agresivnostjo svojega otroka. Vzgojna naloga odraslih je tudi ta, da olajšajo otroku ali mladostniku sprejemati tudi njegova negativna čustva, saj samo celotna paleta čustvenega doživljanja lahko zgradi avtentično osebnost. Ta naloga pa je seveda precej zahtevna.
Ko se mora mati v zgodnjih otrokovih letih spoprijemati tudi z njegovimi burnimi čustvi, ki se izražajo preko nemirnega vedenja, protesta in neutolažljivega jokanja, mora istočasno ohranjati umirjeno držo, nežnost in bližino. S takim duhom posreduje malčku občutek, da so njegovi izbruhi jeze obvladljivi, da ne vzbujajo strahu in da jih je mogoče preživeti.
Ker pa mati v resnici sprejema z veliko težavo take silovite izpade agresivnosti, je dobro, da najde podporo in razumevanje v najbližjih in se tako ne počuti sama. Če bi se to zgodilo, bi se vzpostavil začaran krog, kjer bi se ta zaradi izčrpanosti in utesnjenosti odzivala otroku s pretirano strogostjo ali brezbrižnostjo. Ko se ji bo ponudila možnost, da spregovori o svoji stiski in se komu potoži o svojem nelagodju, bo občutila olajšanje in se ji bo polegel občutek krivde.
Ravno tako bi bilo dobro, če bi se odrasli pred najstniškimi fizičnimi in besednimi izpadi napadalnosti obnašali umirjeno, empatično in pokončno. Impulzivna reakcija ali avtoritativno ukrepanje in kaznovanje ne pripeljejo namreč do zavedanja in prevzemanja odgovornosti za zgrešena dejanja, ampak samo do ponižanja ter občutka nadvlade močnejšega. Posledično pa se iz tega porodita strah in snovanje zamere, ki bosta samo povečala željo po maščevanju.
Priporočljivejši je dialog, kjer naj bi odrasli ohranjali naklonjenost in nežnost, ki naj mlade prestopnike spodbudi k razmišljanju o njihovem neprimernem vedenju, predvsem pa o možnih vzrokih, ki so včasih tudi povsem razumljivi.
Pravila so sicer potrebna, drugače bi se otrok počutil kot neukrotljiva živalica in bi moral zato plačati težak davek, ko bi vstopil v zunanji socialni svet (vrtec, šola, delovno okolje). Počutil bi se zmedenega, negotovega in nesposobnega sprejemati tudi najmanjše frustracije, imel bi izkrivljen občutek, da se mu dogajajo krivice, da so drugi do njega sovražni, ter ne bi mogel sodelovati in sprejemati drugih stališč.
V nekaterih primerih je otrokovo agresivno obnašanje povezano z bolečino in notranjo stisko, ki se ju lahko zaveda ali pa tudi ne. Slabo počutje je lahko posledica prevelikih, prezgodnjih ali preštevilnih frustracij ter posledično občutka utesnjenosti in brezupa, ker so bile njegove temeljne potrebe neupoštevane. V tem primeru pomeni tako vedenje klic na pomoč. V primeru pa, da otrok ne zmore izraziti svoje bolečine navzven, se zateka v pasivnost ter kaže neko navidezno sprejemanje in prilagodljivost, je agresivnost obrnjena navznoter in izražena s samopoškodbenim vedenjem.
V vsakem primeru je potrebno analizirati in razumeti, kaj se otroku dogaja in kaj je potrebno spremeniti v njegovem bližnjem okolju. Če pa je težava ponotranjena, je dobro poskrbeti, da se mu nudi tudi strokovna psihoterapevtska pomoč.
Tudi pri mladostniku je agresivnost nujna, in sicer za proces samopotrjevanja, preoblikovanja odvisnosti od staršev in ločevanja od pretekle otroške podobe; s tem gradi svoj novi status v svetu odraslih. Potrebuje jo pri premagovanju pasivnosti, ki jo je doživel v puberteti, in pri integriranju zrelejše seksualnosti. Fizična moč je namreč v njem resnično narasla in daje vsakemu njegovemu gibu novo učinkovitost. Odločnost, ambicioznost, vztrajnost, a tudi sodelovanje in skrb za drugega so vrednote, ki izhajajo tudi iz agresivnosti.
Zato da agresivnost deluje v prid posamezniku, mora dobiti primerno sprostitev; to se lahko zgodi pri fizični dejavnosti in športu, pri angažiranosti v intelektualnih in umetniških panogah, ampak tudi, bolj preprosto, v igri. Vloga igre je pri tem za otroka nenadomestljiva, saj mu dovoljuje, da se sproščeno pogrezne v bolj ali manj agresivne vloge ali dogodke, ki ponavljajo včasih realna doživetja, včasih pa izhajajo iz fantazijskega notranjega sveta. Na tak način varno preizkuša svojo zmogljivost ter ob tem sprošča svoje napetosti in tesnobe.
Veronika Lokar,
psihologinja in psihoterapevtka
